Sem gre prehod začetne skupine č
t v št-: štiri,
šteti, pošten, šfivo iz prvotnega čtiri, čteti, počten,
čtivo. Razvojna pot je: č
t — tšt > št.
V večji in težko izgovorljivi soglasniški skupini
privede disimilacija do izpada enega izmed dveh ena
kih glasov: bogastvo,
bistvo, čustvo,
kraljestvo stoji
nam esto: bogats tvo,
čutstvo, bitstvo,
k ra ljev sko .
Enako je
gospostvo, posestvo,
pasči, plesti iz go-
spodsčvo, posedstvo, padsti,
pletsti
(in to iz posed-
stvo,
pad-ti, plet t i).
Vzdigniti
je iz
vz-dvigniti, brat
pa iz
bratr
(na Koroškem še danes b ra
tr,
prim. še
b ra tran ec ).
IX. Mehčanje (palatalizacija). Sprednje jezični,
trdonebni soglasniki pritegnejo sosednje mehkonebne
soglasnike v svoje tvorbeno območje in jih zmehčajo.
Poznamo prvo in drugo palatalizacijo.
a) Po p r v i palatalizaciji se spremene
k g h
pred
i e ə
v šumevce
c
ž š. Jav lja se v sklanji, spregatvi
in besedotvorju: skok — skočiti, drugi — družiti,
greh
— grešiti,
oko
— očesa, strigla — strižem, uho
— ušesa, pouk — poučen, krog — krožeč, gluh —
glušec.
Enako se spremeni pred i e a tudi
c v c:
slavec
— slavčev, resnica — resničen, uresničiti.
b) D r u g a palatalizacija spremeni
k g h v
sič
nike
c z s
pred i v velelniku: reci, teci, peci, sezi,
lezi, pomozi.
Nekdaj so nastajali sičniki tudi v sklanjatvi, a po
vplivanju končnic ostalih sklonov, ki so bile v večini,
so se uveljavile oblike z nespremenjeno osnovo;
ostanki so le: otroci, pri otrocih in voleje.
Mlajše tvorbe so nepalatalizirani izrazi iz otro
škega jezika: Bogec,
volkec,
krogec,
grehec, rokica,
nogica, muhica,
ju
hica.
Posebno mehčanje imamo v nedoločnikih: striči,
teči, reči, peči iz strig-fi, t
ek-ti, rek-ti,
p
ek-ti; v
samo
stalnikih: noč, moč, hči iz no
ktj,
mo
gtj,
d
akti.
