Glasove pišemo s črkami, ki urejene tvorijo abe
cedo. Črke so velike in male (njih rabo g lej v pravo
pisu). O pravilnem čitanju in izgovarjanju pisane
besede glej v pravorečju. Kadar se poedini glasovi
vežejo v zloge in besede, tedaj nastajajo različne
spremembe, ki jih imenujemo glasovne pojave.
GLASOVNI POJAVI
I. Prevoj (alternacija, apofonija, Ablaut) imenu
jemo menjavanje debelnega samoglasnika v besedah,
ki so izvedene iz istega korena. Prevoj je dvojen: ko-
likosten (kvantitetni) in kakovosten (kvalitetni).
a) P ri kolikostnem se menja dolžina samoglasnika:
dolg se vrsti s kratkim, poln z oslabljenim in oneme
lim te r podaljšanim. Tako ločimo štiri stopn je: 1. pol
no (duh, berem), 2. oslabljeno (dəhniti), 3. onemelo
(b rati iz bərati) in 4. podaljšano (dihati, nabirati).
b) P ri kakovostnem se spreminjata barva in vrsta
samoglasnika, dolžina pa ostane nespremenjena: ne
sem — nosim — prenašam, viti — venec — zavoj.
Navadno se obe vrsti prevoja družita: tečem —
tok — pritekam — pretakam ; rečem — rok — nare-
kam — naricati; piti — napoj — napajati; zreti —
nazor — nazirati — zarja — zrak itd.
II. Preglas (metafonija, Umlaut) nastopa v obra
zilih in je asimilacija samoglasnikov na mehke so
glasnike. Trdi samoglasnik o se pretvori po mehkih
soglasnikih
č ž š j lj n j
in c v mehki e. Preglas na
hajamo: v srednjem spolu (nasproti mesto imamo:
morje, polje, lice, pleče; z morjem, morjema,
mor
jem)
; v moškem spolu (s krajem, krajema,
krajev,
krajem ; kraljem, konjem, kovačem, možem, mečem,
koncem ); v svojilnih pridevnikih
(možev,
k ra ljev, ko
vačev, stričev,
če šn jev)
; pri glagolih VI. vrste (kra-
ljevati, oznanjevati, napolnjevati) in v sestavljenih
