b) Na koncu besed nastopa onemitev in odpad ne
kih glasov, zlasti
r m n: ki
iz
kir
(rabi Trubar in
starejši ljudje na kmetih še danes tako molijo v oče-
našu),
ko
iz
kakor
(šel sem, ko bi me podilo),
ko
iz
kadar
(Ko prideš, ti povem),
ko
iz
ker
(Kupil sem, ko
nisem vedel k a j).
Res
je nastalo iz
resen
(ohranjeno v P rlekiji),
les
pa iz
lesem.
Končna soglasnika r in
j
požirata samoglasnike:
kadar iz kedaze, kamor iz kamoze, k ir iz kise itd.
Bolje
,
manje, dalje
,
preje, čimpreje
,
brže
se je obru
silo v
bolj
,
manj
,
dalj
,
prej
,
čimprej
,
brž
itd.
c) Sredi besede je moral v težko izgovorljivih sku
pinah izpasti kak glas za olajšanje izreke.
V skupinah čr,
žr
izpada r : čez, češnja, čevelj, že
belj za črez, črešnja, črevelj, žrebelj. Ohranil se je v
besedah: čreda, črevo, žrebe, žrebec, žrebčarna.
V skupini šč izpada č
:
lesnik, bolnišnica, vojaš
nica, prašič, všeč, šegetati iz leščnik, bolniščnica, vo-
jaščnica, praščič, voščeč, ščegetati. Dalje imamo:
še
iz šče
(to iz ešče, poljsko
jeszcze).
V gorenjskem na
rečju se
c
nasploh izpušča:
iše, ognjiše
,
kleše
,
pušava,
gošava
itd. Take oblike nahajamo pri Prešernu, Jenku
in drugih gorenjskih pisateljih in pesnikih. V knjiž
nem jeziku se ne smejo rabiti.
Pred n izpadajo
b p t d k:
grebsti —
ogreniti
,
oklepati —
okleniti
, brezdno in edna je dalo
brezno
in ena,
veniti
iz vedniti, k retati —
kreniti
, tiskati —
natisniti
itd.
Pred s izpadata
t
in
d:
gospodska, sosedska, čifslo
je dalo gosposka, soseska, čislo. Podobno imamo v ne
določniku glagolov: pasti, plesti itd. iz padsti, plefsti
(kar je iz pa
d-ti,
plet-ti z vrinjenim s). Isto je v lasi
iz vlad-t ,
sosestvo
iz
sosed-stvo
itd. Izpad nahajamo
tudi v besedah: gospoščina, soseščina, kračina itd.
27
