Razlika med množino in skupnim imenom je v tem,
da pri množini ločimo posamezne predmete, pri skup
nem imenu pa ne; zato tudi ne moremo reči:
deset
listja
, ampak le
deset listov.
d) s n o v n a i m e n a pomenijo snov ali tv arino :
pesek, les, železo, apno, gabrovina, kruh, sol, meso,
kri.
I m e n a b i t i j zaznamujejo ljudi in živali (oče,
konj), i m e n a r e č i pa predmete (hrast, kamen,
pero, toča).
O s e b n a i m e n a kažejo na osebe (učenec, ko
vač), n e o s e b n a pa ne kažejo oseb (vrabec, kamen,
bor, kost).
II. Samostalniki po spolu
Razlikujemo dvojen spol, naravni in slovnični.
1. N a r a v n i spol je določen po pomenu samo
stalnika in ga imajo vsa imena b itij:
a) m o š k e g a spola so imena moških oseb in
samcev v živalstvu: mož, oče, sin, kmet, gospod, go
lob, jelen;
b) ž e n s k e g a spola so imena ženskih oseb in
samic v živalstvu: žena, mati, hči, kmetica, gospa,
golobica, košuta;
c) s r e d n j e g a spola so imena mladih bitij, pri
katerih se spol še ne razlikuje: dete, tele, pišče, žrebe.
P ri imenih manjših, malo znanih in bajeslovnih ži
vali se ne razlikuje spol, ampak se z istim izrazom
označujeta samec in samica ( i m e n a e p i k o j n a) :
muha, bolha, miš, škrjanec, kukavica, ris, žirafa, slon,
noj, feniks itd.
2. S l o v n i č n i (gramatični) spol je določen po
končnici, na katero se samostalnik končuje. Imajo ga
predvsem imena reči. Medtem ko je pri imenih bitij
spol nekaj naravnega, je pri imenih predmetov in
pojmov le slovnična lastnost. Njega določevanje sloni
na značaju končnice:
