jamo, z lenobo,
z
menoj,
z
njim,
z
rano,
z
vinom,
z
zemljo,
z
ženo).
Isto velja za glagolsko predpono: zbirati, združiti,
zediniti — shajati se, stekati se, spajati.
To dvojnost nahajamo tudi pri obrušenih predpo
nah
vz-
in
iz-:
zboljšati, zjasniti, zdramiti, zgrled,
zglavje, zlepa — skloniti,
skisati,
poskusiti, spoved,
spored, sprva.
Končno še v nedoločnikih: lesti, molsti, gristi.
b) A s i m i l a c i j a p o m e s t u pretvori sičnike
pred šumevci v šumevce: koščen, košček, peščen,
obražček, telešček, zvežček, deščica, piščev je nastalo
iz kosčen (od kost), kosček, pesčen, obrazček, te-
lesček, zvezček, desčica, pisčev.
Vendar se javlja ta asimilacija v pismu redkeje,
k ajti predloge pišemo po izvoru, to re j: izžeti, izčistiti,
razžaliti, brezžičen, z žalostjo ; sčista, sčasoma, s šilom.
Izrekamo pa asim ilirano: ižžeti, iščistiti, ra žžaliti,
brežžičen, ž žalostjo, ščista, ščasoma, š šilom.
Zveza nb se asimilira v m b : h ran iti — hramba,
bramba, prememba, namemba.
Vzglasna skupina s k- daje često š k- : škorec, škrob,
školjka, škrjanec, škorenj, š kripati, š krge, š kril, š kri-
pec, škrta ti, škrbina, škrabati itd. Podobno tu d i:
špica, ošpice.
D a l j n a asimilacija vpliva na sosednji zlog: p ra
zen — pražnji, danes — današnji, letos — letošnji,
premisliti — premišljevati.
VIII. Disimilacija (razlikovanje). Izmed dveh ena
kih, skupaj stoječih soglasnikov se eden spremeni v
drug, od prvega različen glas. Predlog
k
se pred bese
dami, ki se začenjajo z glasom
k
ali
g,
spremeni v
h,
k ar tudi tako pišemo:
h
kmetu,
h
koncu,
hkra tu, h
gospodu,
h
gradu,
h godu.
Oblike
lahko, mehko, volhko, plehko
so iz prvotnih
legko
,
mekko, volgko,
pligko;
nohti, lahti
iz
nogti,
lakti.
2 2
