VII. Prilikovanje (asimilacija). Soglasniki, ki stoje
v govoru drug ob drugem, se prienačujejo med seboj.
To prienačevanje je dvojno: pri progresivni asimila
ciji vpliva sprednji soglasnik na naslednjega (pleme-
nitaš-ski je dalo plemenitaš-ški in nato po krčenju
plemenitaški), pri regresivni pa vpliva naslednji so
glasnik na sprednjega (teles-ček je dalo telešček).
Soglasniki se med seboj prilikujejo ali po zvon-
kosti glasu ali po mestu tvorjenja.
a) Z v o k o v n a a s i m i l a c i j a ima za posle
dico, da zveneči soglasniki postanejo pred nezvenečimi
nezveneči in obratno: nezveneči pred zvenečimi zve
neči. Ta asimilacija je v govoru vseskozi izvedena, a v
pisavi se ne kaže. V slovenščini pišemo besedo po iz
voru (etimologiji), zato imenujemo naš pravopis e t i
m o l o š k i . Nasprotno pa pišejo Srbi in H rvatje tako,
kakor govorijo; pravimo, da imajo f o n e t i č n e g a .
P rim erjaj pisavo: sladko, ljubko, nizko, težko, klobčič,
ljudski, vzhajam, navzkriž, stožca, pred hišo, iz te
lesa; glasba, svatba, kdo, nekdaj, naročba itd. Izgo
varjamo pa: sladko, ljupko, niško, teško, klopčič, lju t
ski ali ljucki, vshajam, navskriž, stošca, p ret hišo, is
telesa; glazba, svadba, gdo, nekdaj, narodžba itd.
Zakon zvokovne asimilacije velja tudi v položaju
med dvema besedama ( m e d b e s e d n a a s i m i l a
c i j a ) :
luč gori, cepec goni, lep dan
se izgovarja:
ludž gori, cepedz goni, leb dan
itd.
Na koncu besede se v knjižnem izgovoru izrekajo
zveneči soglasniki napol zveneče, ne popolnoma ne
zveneče: voz, krog, lub, komad.
Asimilacija se v pisavi le redko odraža. Nahajamo
jo v pisanju predloga s, z (stcsl. sə). Pred nezvene
čimi glasovi se piše s (s cunjo, s častjo, s fajfo, s
hiš
o, s kmetom, s pipo, s senom, s šunko, s teboj),
pred zvenečimi pa z (z apnom, z
Evo, z
imenom, z
očesom, z ušesom, z butaro, z denarjem, z
gospo, z
2 1
