v e s ); v orod. edn. žen. je končnica
-oj (s tvojoj gla
voj)
; 2. mn. os. brezpriponskih glagolov se g lasi:
date,
vete, hote, grete, je te
; kazalni zaimek je
t oti
itd. Glej
Aškerca!
7. Panonska narečja obsegajo Haloze, Slov. gorice
in Prekmurje in imajo: prehod
u
v
u (Mura, vura), ol
v
u (dug
,
vu k
), trdega
l
v
a
(
bija, mislija
,
pepea),
glasu
v
na koncu in pred nezvenečim soglasnikom v
f
(praf , fteknoti, pef cef ) ; pred začetni u se pristavlja
v
(vučeni, vudriti), premični e se v sklanji ohrani
(dedeka, fanteka, suh eca); dalje posebnosti: sem
ne
videl, dvignoti, stopljem, kupuvljem, klečečki, sto-
j
ečki, človečki.
V knjigah so ga rabili: Volkmer,
Dajnko, Vraz. Svoje posebnosti ima tudi prekmursko
narečje, ki se piše že nad dve sto let in se je deloma
še do danes ohranilo kot pismeni jezik. Mlajši pisa
telji so sprejeli osrednji knjižni jezik (Miško K ra
njec).
Jezik, ki ga rabimo v knjigah in olikanem govoru,
ni nobeno izmed naštetih narečij, ampak je proizvod
štiristoletnega kulturnega življenja našega naroda.
Slovenski knjižni jezik je osnovan na dolenjskem
narečju 16. veka, t. j. na govoru prvih slovenskih pi
sateljev Trubarja, Dalmatina in Bohoriča. P isatelji iz
17. in 18. stol., ki so bili po večini iz območja gorenj
skega narečja, so vnesli vanj posebnosti svojega go
vora te r sprejeli oblike iz živega jezika, ki se je od
T rubarja dalje že v marsičem spremenil.
V dobi preporoda se je jezik reformiral. Japelj je
sprejel glasoslovje 16. veka, v oblikoslovju pa se je
držal po večini svojega gorenjskega narečja. Uvedel
je v jezik načelo etimološke pisave (ozka, šibka, iz
seliti, odsekati, razširiti). Reformo so nadaljevali
Vodnik, Kopitar, Ravnikar, Prešeren, ki so kot Go
renjci nadomestili mnogo dolenjskih oblik z gorenj
skimi
(bog, vino, sneg, nisem, nimam
itd. za
bug, vinu,
snejg, nejsem, nejmam
).
1 1
