1. Koroška narečja so ohranila največ starih po
sebnosti. Značilnosti so: stari polglasnik je postal
pod naglasom široki
e (mesa
); sta ra nosnika sta se
ohranila le v Podjuni (zob, r ap), drugod sta dala ši
roka
e,
o (
pet , k ot ) ;
iz ja ta se je razvil dvoglasnik
ie
(miesto
); skupina
la
je prešla v
wa (gwa v a )
; dalje
štetje
štiri redi, pet red
za
40, 50; bratr, stezda, ved-
niti, vigred, dro, nedel, šidlo
itd.
2. Primorska narečja, od Rezije do Istre, poznajo
mehko izreko
lj, nj, ć
iz
tj (pića, treći)
in skupino
šč;
za dolgi o se govori
u (gospud
); v 2. os. dvoj. in mn.
sta končnici
-sta, -ste
(dela
sta,
skoči
s t e ) ;
v beneških
narečjih so ohranjene oblike imperfekta, prihodnjik
se tvori s
hoteti,
končni
-m
prehaja v
-n
itd.
3. Rovtarska narečja, od zgornje Soče do Škofje
Loke in Logatca, poznajo akanje, t. j. prehod nepo-
udarjenega o v a (
pa
pastavi pavej za: po postavi
pov e j); mehka
nj, lj
dajeta
jn, jl
ali
n, l;
iz besednega
zaklada so črpali: Gregorčič, Pregelj, Šorli, Tavčar.
4. Dolenjsko narečje je podlaga pismenega jezika.
Značilnosti: dolgi in končni nenaglašeni o je prešel v
u
(bug, vinu), nosnika se govorita dvoglasniško
(zuob,
piet), ja t je v dolgih zlogih
ej
(
lejtu , snejg).
Te po
sebnosti je izpodrinila v knjižnem jeziku gorenjska
izreka
(bog, vino, zob, pet, leto, sneg).
Dolenjščino so
pisali: Trubar, Dalmatin, Bohorič, Metelko, Levstik,
Jurčič, S tritar, Trdina. Iz belokranjskega narečja za
jema Župančič.
5. Gorenjsko narečje pozna enotne ozke samoglas
nike (mesto, zob), ki s o se uveljavili v knjižnem je
ziku. Značilnosti so: prehod šč v š
(pušava)
in
la
v
wa (gwava).
V knjigo so ga uvedli: Japelj, Kopitar,
Vodnik, Ravnikar, Prešeren, Finžgar.
6. Štajerska narečja imajo mesto polglasnika pod
dolgim naglasom ozki
e (den),
pod kratkim pa širok
e
(pes ) ;
končni k ratk i naglas se podaljša (otrok, nič,
1 0
