1 . U
V
O
D
Jezik ima v človeškem življenju trojno vlogo: je
s o c i a l n o o b č i l o , s katerim sporoča človek so
človeku svoje misli in ču stva; je d u š e v n o i z r a
z i l o , ki omogoča izražanje naše duševnosti, in
k u l t u r n o n o s i l o , po katerem se širi naša kul
tura.
Po načinu zgradbe poznamo tri vrste jezikov:
1. K o r e n s k i jeziki imajo besede, ki so eno-
zložni in nespremenljivi koreni. Rabijo se samostojno
ali pa se sestavljajo v celoto po dva ali več v označbo
novega pomena. To so kitajski in razni drugi azijski
jeziki.
2. A g l u t i n a c i j s k i jeziki tvorijo iz enozlož-
nih in nepregibnih korenov nove oblike in besede s
priponami in predponami. Sem spadajo madžarski,
finski, estonski, turški, tatarsko-mongolski idr.
3. F l e k s i j s k i jeziki so najbolj razviti. Koreni
se spreminjajo in iz njih se tvorijo z obrazili besede
in oblike. Ta obrazila so zrasla s korenom v celoto, ki
se pregiba (flektira). Sem gredo semitski, ham itski in
vsi indoevropski jeziki.
Iz prvotnega skupnega indoevropskega prajezika
se je v teku tisočletij razvilo devet skupin jezikov.
Indoevropsko jezikovno družino sestavljajo tile
jezik i:
1. i n d i j s k i : sta ri vedski, mlajši sanskrt, kas
nejši p rak rt in današnji indijski jeziki (sem gre ci
ganski) ;
2. i r a n s k i : avestski, staro- in novoperzijski,
afganski in osetski;
3. a r m e n s k i ;
4. g r š k i : staro- in novogrški;
7
