Do 1849 je bil knjižni jezik izključno na k ran j
skem stališču in so ga pisali poleg Kranjcev še P ri
morci. Koroški, štajerski in prekmurski pisatelji so
pisali v svojem narečju in se pridružili Kranjcem šele
v dobi ilirstva, ko je zmagalo vseslovensko stališče.
Majar-Ziljski je postavil 1848 načelo, naj bi se v
knjižnem jeziku ne pisale samo kranjske oblike in be
sede, temveč vseslovenske ali pa vsaj take, ki so veliki
večini znane in najbližje hrvatskim. Po tem načelu je
uvedla mladina med 1849 in 1853 nove oblike, ki so
večinoma koroško-štajerske: 1. pisavo e mesto
i
za
polglasnik (pevec, ptiček, majhen za pevic, ptičik,
m a jh in ); 2. končnico
-ega, -emu
za -
iga
,
imu
(
lepega
,
lepemu
za
lepiga
,
lepimu
) ; 3. v primerniku lepša
njiva, lepše polje (za lepši njiva, lepši p o lje ); 4. naj-
za kranjsko
nar-
(najlepši za n a rlep ši); 5. obrazilo
-om
za dotedanje
-am
(pod mostom za pod m o stam );
6. obliko ljubeča srca (za ljubeče s r c a ) ; 7. veznik
da
za
de
itd. Do 1868 so se sprejele še vzhodnoštajerske
posebnosti: pisava zlogotvornega
r
(prt, sm rt za pert,
sm ert), p rijatelj, mesec, kranjski itd.
Poleg vseslovenskega načela je vplivala na knjižni
jezik tudi stcsl. Sprejele so se oblike: vsega, vsemu, z
vsem, vseh, vsem, tega, temu, s tem itd. za v s ig a . . . ;
živalca, stvarca, lučca; z licem, stričev, Primčev, p ri
čevati za z licom, stricov, Primicov, pričovati; razlo
čevanje predpone v- in
u
- (uleči se — vdati s e ) ; po
nedeljek, nadeja, dejanje itd.
Vplivali so tudi razni slovanski jeziki, zlasti srbsko-
hrvatski (prodreti za
pre
dreti, b ralec za bravec).
Po teh načelih očiščenemu in obogatenemu pisme
nemu jeziku so pripomogli do zmage tedanji odlični
pisatelji in pesniki (Levstik, Jenko, Jurčič, S trita r
idr.). Njihov jezik so sprejeli tudi koroški in šta je r
ski pisatelji in tako smo dobili nekako pred 80 leti
enoten knjižni jezik; le prekmurščina je ostala samo
stojen knjižni jezik, ki pa se po vojni hitro umika,
1 2
