besedah (rdečelas, svojeglav, dušeslovje, zemljepis,
konjederec).
III. Prehod e v a imamo pri glagolih III. vrste,
katerih osnova se končuje na č
ž
š, ki so nastali pod
vplivom
e iz k g h:
prvotno k riketi je dalo najprej
kričeti, nato pa kričati; držati, slišati iz drgeti, sli-
heti.
IV. Zev (hiat) nastane, kadar se srečata v besedi
dva samoglasnika. Nahajamo ga v sestavljenkah:
enook, rdečeok, neumen, naučiti, samouk, poapnenje.
V izvedenkah se odpravlja zev s tem, da se vtakne
med dva samoglasnika j ali
v
: od biti je bi-v-ati, po-
kri-v-ati, ubi-j-ati, da-j-ati. Ponekod se je zev odpra
vil tudi tako, da je prešel en samoglasnik v soglasnik,
pri čemer se je razvil dvoglasnik: najdem iz naidem,
zajdem, pojdem, ujma iz uima, vbogajme iz v Boga
ime, nauk itd.
V tu jkah se odpravlja zev samo v končnici -ija,
-eja (Marija, Italija, revija, materija, ideja) te r v ne
kih že davno udomačenih (milijon, misijon, škorpijon,
kočijaz, fija ka r), sicer zev povsod ostane nespreme
njen (materialen, avion, januar itd.).
V. Krčenje (kontrakcija) dveh samoglasnikov v
enega je posledica asimilacije. Od dveh drug ob dru
gem stoječih glasov se ohrani tisti, ki je poudarjen,
drugi pa se stopi s prvim. Tako se beseda skrči za en
zlog. Neimam, nehočem in nejesem se je skrčilo v ni
mam, nočem in nesem (kar je dalo po naliki na ni
mam nisem). Dalje je
pas
iz
pojas
(shrv. pojas),
gospa
iz
gospoja
(dubrovniško),
bati se
iz
bojati
se,
sta ti
iz
stojati, igraš
in
delaš
iz
igraješ
in
delaješ
,
pridem
iz
pri-idem
itd.
O krčenju soglasnikov glej dalje pod točko XV.
VI. Vokalizacija trdega
l
. Trdi
l
preide v dvoust
nični pripornik u sredi besede pred soglasnikom in na
koncu besede:
volk
,
dal
v
vouk, dau
. Več glej v pravo
rečju pri glasovih
l
.
2 0
