Iz skupine
dl, tl
n astaja
l
:
pala, krala, plela, šla,
moliti, kadilo
iz
padla, kradla, pletla, šdla, modliti,
kadidlo
itd.
Dva enaka soglasnika se stopita v enega:
podruž
nica
iz
poddružnica, podanik
iz
poddanik.
Dva enaka
glasova o stajata drug ob drugem samo v novih zlo
ženkah: po
ll
etje, najjasnejši, oddati, oddelek, odda
ljen, preddvor, preddelavec, naddavkar, poddelati,
meddržaven, brezzob itd. V tujkah se poenostavi: in-
teregnum, spontano, tenis itd.
Glas v se izgublja v zloženkah za b
: obesiti, obeza,
obara, obetati, oblak, obleka, obod, oblast
iz obvesiti,
obveza, obvara (variti = kuhati), obvetati (prim. ve-
ta ti = govoriti, od-vet-nik, shrv. vece), obvlak,
obvleka, obvod, obvlast itd.
Glas v izpada tudi med soglasnikom in sledečim
o
ali r:
storiti
iz
stvoriti
(ki se tudi rabi, a v drugem
pomenu), sor. ustvariti;
sora, škorec, zagozda, gozd,
trd
iz
svora
(sə-vora od vreti),
škvorec, zagvozda,
gvozd, tvrd
(shrv. tvrd, odtod tudi
tvrd ka
).
Vesoljni
je iz
vesvoljni
(še pri T rubarju) in
potica
iz
potvica
(to pa s premeno iz
povitica).
V narečjih je izredno pogosto izpadanje nenagla-
šenih samoglasnikov, zlasti i e ə ( m o d e r n a v o
k a l n a r e d u k c i j a ) :
skira, dvica, pevc, blo
itd.
za sekira, devica, pevec, bilo. Izmed reduciranih oblik
je dobilo pravico v knjižnem jeziku le prav malo pri
merov:
starši, oljka, ladja
in dr.
Izpad celega zloga imamo v besedah:
sem
iz
jesem,
prim. shrv.
jesam ; še
iz
ešče
in druge.
XVI. Analogija (nalika) je tisti jezikovni pojav,
ki najbolj vpliva na spremembo jezika in je soudele
žen skoro pri vseh pojavih. Človek namreč zaradi neke
pomenske, glasovne ali pa kake druge zveze uravna
obliko ene besede po drugih podobnih besedah ali
oblikah. Analogijo vodi strem ljenje po poenostavitvi
jezikovnih oblik, ki imajo neke vezi. Tako imamo po
28
