stožera, ozira, prepira, vira, prapora, prizora, nazora,
prostora, izvora, toplomera, Črtomira, Hotimira itd.
Nekateri enozložni samostalniki s polnim samo
glasnikom v osnovi imajo v rod. edn. obrazilo -a ali
-m: si
nu,
domu, m
edu,
ledu, sadu, stanu, cvetu, gradu,
daru, mostu, gladu, hladu, lasu, pasu, kvasu, sramu,
strahu, ta tu itd. ali sina, doma, meda, leda itd. Samo
obrazilo -a imajo vsi dvo in Večzložni ter neki eno
zložni: travnika, zaklada; brata, časa, sira, hrama,
greha, h rasta, konja, boja, gnoja, loja, groba, zraka,
raka, brusa, člena, kneza, kljuna, sluha, vida, boga itd.
V imen. mn. imajo neki končnico -
j e :
golobje,
ljudje, gospodje, medvedje, tatje, zobje; kmetje, so
sedje, očetje, svatje, zetje, lasje, možje, kristjan je itd.
Podaljšano osnovo z -ov- imajo v množini tisti
samostalniki, ki poznajo rod. edn. na -u: sinovi, sa
dovi, gradovi, volkovi, darovi, mostovi itd., pa tudi
bogovi, duhovi, hramovi, grobovi, svetovi itd. Podalj
šana osnova se rabi v vseh sklonih množine in dvo
jine: mostovi, mostov, mostovom, most
ovih
itd.
Brez končnice -ov so v rod. mn. sam o:
otrok
,
konj
,
mož
,
zob
,
las, voz; možgan
in možganov.
Po II. sklanji so oblike mn. tož.: voli, dari, na
ogledi, gradi, krati. Ravno tako tudi orod.: z volmi,
možmi, lasmi, vozmi, zobmi, ljudmi, očmi.
Po tej sklanji se sklanjajo tudi moška imena na
-a: sluga, sluga, slugu, sluga, pri slugu, s slugom.
Navadno gredo po ženski sklanji: sluga, sluge, slugi,
slugo, pri slugi, s slugo (proslava svetega
Save).
Moška imena na -
e
podaljšajo osnovo z -et-:
oče
—
očeta
, Jože, France, Stare, Smole, Tone, Tine itd.
Imena na -i se podaljšajo z -j:
Mali
—
Malija,
Kosija.
Imena na -o ne podaljšajo osnove:
sinko — sinka,
dečko, Marko, Stanko, Janko, Murko, Metelko itd.
Od
človek
se glasi množina
ljudje
, dvojina
človeka.
Pomni:
otroci
,
otrok . . . pri otrocih
,
z o troki
!
38
