e) Če so sestavljena iz dveh ali več imen, se skla
nja le zadnje ime: v Campo Formiu, iz Monte Carla,
pri grofu Thurn Taxisu itd.
f) P ri nenavadnih in manj rabljenih imenih skla
njo lahko opustimo: v Karlsruhe, pri Waterloo, v
Peru, v Sanssouci itd.
g) Za mehkimi soglasniki se
o
ne preglasi v e: s
Franzom, s Fritzom, s Schulzom, Boccacciov itd.
3. Sklanjatev iz slovanskih jezikov ima posebnosti:
a) Shrv. imena s premičnim
a
v imen. edn. ga v
odvisnih sklonih izgube: Karlovac — Karlovca, Le
skovca, Kragujevca, Šabca, Mačka.
b) Imena na -
sk i
, -cki, -čki, -i,
-y
se sklanjajo p ri
devniško (kot Koseski, K rižan i): Lesinski, Rački, Pa-
lacky, Potočki, Pilsudski, Dostojevski, Stambolijski,
Gorki, Sirovy itd.
c) Imena na -ov, -ev, -oj,
-in
se sklanjajo samo
stalniško: Suvorov, Suvorova itd., Gončarov, Cankov,
Botev, Tolstoj, Trubeckoj, Lenin itd.
d) Ruska imena na -aja dobijo končnico -a: Tru-
becka, Nova zemlja.
4. Tuja obča imena so moškega ali ženskega spola:
a) Ženskega so samo tiste tujke, ki imajo nenagla-
šeno obrazilo -a: demokracija, matura, lektira, afera,
nimfa, nafta, astma, revma, konserva, praksa, anketa,
rima, statua, boa itd. Moška sta : paša, aga. Taka
imena gredo po ženski sklanji z obrazilom -a.
b) Ogromna večina tu jk pa je moškega spola, pa
naj se končujejo na samoglasnik ali na soglasnik.
Sklanjajo se po moški sklanji: snob, fluid, beg, tram
vaj, general, epigram, vazelin, januar, kaos, fakt,
kakav, špediter, pasus, forum, nuncij itd.
Če imajo nenaglašen samoglasnik na koncu, gredo
po sinko: kino, avto, trio, veto, intermezzo, konklave,
cicerone itd. Če je samoglasnik naglašen, podaljšajo
osnovo z -j-: abonma , -aja, amandma , kupe, ekspoze,
42
