Prešeren je umrl
osmega drugega tisoč osem sto devet
inštiridesetega.
V Mariboru dne 26. VII. 1939. V 1. po
glavju II. dela na 23. stran i od 5. do 15. vrstice.
3. Ločilni zaznamujejo različnost štete stvari:
dvoje
otrok (sin in hči),
dvoji
otroci (od dveh očetov ali
m ater). K jer ni različnosti, rabimo glavne, razen pri
množinskih samostalnikih:
dvoje vilice
ali
dvoje vilic
,
troja vrata
in
troje vrat, dvoje sani
ima. P ri množin
skih, ki označujejo dvojico, opišemo z besedo
p a r: dva
para čevljev, pet parov nogavic.
Dalje pravimo:
na dvoje, na četvero
razdeliti.
4. Množinski stoje na vprašanje kolikeren?:
dvojna
v ra ta in ne
enojna, dvojno
vprašanje,
peterna
žetev.
5. Delilni povedo, po koliko je kake stvari: po
eden in eden iti, po pet jemati.
6. Ponavljalni se tvorijo od glavnih in nedoločnih
ž
besedico
-krat
in pomenijo, kolikokrat se dejanje
vrši:
Enkrat
jej, ne
d va k ra t
! Mnogokrat, večkrat.
Vrstilni z besedico
-krat
ali s pripono
-č
pomenijo,
k aterik rat se dejanje vrši:
prvikrat
ali
prvič
uspeti.
7. Nedoločni le približno označujejo množino stvari.
Po izvoru so samostalniki (
množica, sila, truma),
pri
devniki ali nedoločni zaimki
(mnog, noben, ves, nekaj,
nič)
ali prislovi
(dosti, malo, več, dovolj, precej).
Nedoločni števnik se izraža v ednini z
neki, nekdo
,
kak, kateri: Neko
noč je nekdo potrkal. Zini
kako
pametno! V množini se rabi
eni (Eni
govore, a
drugi
molče), pri pluralia tantum pa stoji
neki (Neki
starši
se pritožujejo o
nekih
polomljenih vratih.
Neki
čevlji
se imenujejo gojzerji).
Enkrat
kaže na določeno
(Enkrat
smeš,
dvakrat
ne), nedoločeno povemo z nedoločnim časovnim pri
slovom
kdaj, nekdaj, nekoč:
Mogoče boš še
kdaj
pa
meten. Ti boš še
nekoč
obogatel.
Nekdaj
se mu je
dobro godilo. Za
sedaj
smo zadovoljni.
50
