2. Č a s o v n i naznanjajo:
a) na vprašanje
k d a j
?
doklej
?
odklej
? čas, ko se
kaj godi: zdaj, nikoli, pozno, lani;
b) na vprašanje
kolikokra t
?
koliko časa?
ponav
ljanje ali nadaljevanje: večkrat, često, neprestano,
vedno, včasih, zmeraj itd.
3. N a č i n o v n i kažejo:
a) na vprašanje
ka ko
? način ali kakovost dejanja:
tako, narobe, rad, vznak, skrivaj;
b) na vprašanje
ko liko
? kolikost in mero: dosti, več.
4. V z r o č n i izražajo na vprašanje
za k a j?
vzrok
in na vprašanje
čemu
? namen: zato, zatorej, saj; za
radi tega, zategadelj itd.
Prislovi določajo tudi v s e b i n o s t a v k a in so:
a) p ritrjev a ln i: da, res, saj, gotovo, že, le, seveda;
b) nikaln i: ne, nikar, nikakor, pač ne, zaman, n a -a ;
c) dvomni: menda, morda, morebiti, bržkone;
d) vprašalni: ali? no? nu?
S o o d n o s n i (korelativni) se nanašajo na pri
slove v nadrednih stavkih: tedaj — kadar, tam —
kjer, tod — koder, tja — kamor, tako — kakor, do
tlej — dokler itd.
Po i z v o r u so lahko ali iz
a) samostalnika: križem, skokoma, okoli, ju tri,
danes, zmeraj, vekomaj;
b) zaimkov: tako, nekje, nekam, zato, medtem itd .;
c) števnikov: prvikrat, drugič, drugod itd.;
d) pridevnikov: lepo, slabo; dočista, domala, do
dobra, zgrda; bratski, po turško;
e) glagolov: grede, kleče, skrivaj, tako rekoč, všeč;
f) drugih oblik: menda, namreč, dokaj itd. ali pa
so samostojni: že, še, saj, vsaj, tu, proč.
Prislovi iz pridevnikov se tudi s t o p n j u j e j o ,
ker označujejo neko kakovost, ki jo imajo stvari in
dejanja v različni meri. Stopnjujejo se na tr i načine
kakor pridevniki, iz katerih so izpeljani:
59
