osebka, poznajo pa logičnega v odvisnem sklonu (zebe
me, jezi me, skrbi me, hlipa se mi, skomina se mi,
mudi se mu, hoče se jim, sanja se ji, gnusi se nam,
zdi se vam itd.).
D) Po popolnosti p o m e n a poznamo
popolne,
ki
sami izražajo celoten pomen (kovati, sedeti, pisati),
in
nepopolne,
ki nimajo sami samostojnega pomena,
ampak dobijo smisel šele v zvezi z drugimi besedami
(sem, hočem, začnem, postanem).
Nepopoln je glagol lahko tudi po o b l i k i , ako
nima kake oblike (n. pr. deležnika na
-č
ali na
-vsi).
TVORBA GLAGOLSKIH OBLIK
Pregibanje glagolov imenujemo spregatev. Dolo
čujemo: osebo, število, čas, naklon, način, tra jan je in
smer dejanja te r vrsto. Oblike, ki izražajo osebo, ime
nujemo o s e b n e (sedanjik, velelnik), ostale so
i m e n s k e (nedoločnik, namenilnik, deležnik).
Ločimo osnovo in obrazilo. Osnova je sedanjiška
in nedoločniška. Sedanjiško dobimo, ako odpahnemo
1. os. edn. sedanjega časa obrazilo
-m (kolne-
m,
gori-, piše-, kupuje-),
nedoločniške pa po odpahnjenju
obrazila
-ti (kle-ti, gore-, pisa-, kupova-).
Iz sedanji-
ške tvorimo: sedanjik, velelnik in deležnik na
-č,
-e
(pišem, piši, p išoč)
; iz nedoločniške pa nedoločnik,
namenilnik te r ostale deležnike
(pisati, pisat, pisal,
pisan, napisavši).
Glagolske osnove imajo različno pripono; po njej
ločimo glagole v vrste in spregatve, in sicer:
a) Po nedoločniški osnovi imamo šest
glagol
skih vrst:
I. v rsta brez nedoločniške pripone: nes-ti, zna-ti;
II. nedoločniška osnova s pripono ni: dvig-ni-ti;
»
e :
gor-e-ti, d rž a ti;
»
i : hval-i-ti;
»
a :
del-a-ti;
»
o va :
kup-ova-ti.
III.
»
»
»
IV.
»
»
»
V.
»
»
»
VI.
»
»
»
54
