g) pridevniški zaimki: oni, tisti, isti, neki, kateri,
sleherni, mnogi, drugi.
Nedoločno obliko imajo:
a) prilastni pridevniki, ki se tičejo neznanih s tv a ri:
Zapazil je črn dim;
b) povedno določilo: oblak je siv, oče je dober;
c) svojilni pridevniki na -ov, -ev,
-in:
bratov,
kraljev, materin;
d) svojilni pridevnik na
-j
v lastnih imenih: Slo
venj Gradec, Martinj vrh, Ruperč vrh;
e) pridevnik
cel.
Daj mi cel svinčnik.
Določna oblika je nastala iz nedoločne sklanje in
dodanega osebnega zaimka
i, ja, je, jego, jemu
itd.
Imela je isto vlogo, kot jo ima določni člen v nem
ščini ali francoščini. Narečja dobro ločijo obe obliki
in si pomagajo z zaimkom
ta
za določno in en za ne
določno obliko: Zdaj mi prinesi
ta siv
klobuk (=
siv i),
ju tri pa pojdi kupit en
črn
klobuk
(črn).
Ostanke nedoločne sklanje, ki jo je slovenščina že
močno izgubila, imamo v prislovih: sprva, zlepa,
zgrda, zdavnaj, domala (rod. edn.), kljub (daj. edn.)
iz
k ljubu
itd.
Pomni, da je tož. edn. pri moških imenih bitij
enak rodilniku, pri imenih reči pa imenovalniku (Ku
pil je
drag
voz in
dragega
konja). Te razlike ni, ka
dar stoji pridevnik brez samostalnika in se nanaša
na predmet v prednjem stavku
(Manjši
kozolec so že
pokrili,
večjega
pa bodo danes).
Nesklonljivi so: peš, res, napak, sovraž, všeč, kos,
rad, žal, tešč. Navadno so tudi brez spola (razen
rad).
II. Stopnjevanje. Pridevniki pravijo, da ima stvar
neke lastnosti lahko v večji ali manjši meri, zato jih
stopnjujemo. Poznamo tri stopnje: osnovnik, primer
nik in presežnik (pozitiv, komparativ, superlativ).
Svojilni nimajo stopenj, ker si ne moremo misliti, da
je nekaj bolj ali manj čigavo, ko je že njegova last.
