Presežnik se tvori pravilno, če dodamo primerniku
besedico
naj
- (najlepši, najbogatejši), ali opisno, če
rabimo besedico
najbolj
(najbolj črn, najbolj znan).
Presežnik rabimo za primerjanje treh ali več
stvari med seboj. Stvar, s katero se primerjajo druge,
stoji v rod. brez predloga, če se samostalnik ponovi
(Materin jezik je vseh darov najdražji dar), ali v
kakem sklonu s predlogom
iz, izmed, med
,
od
(N aj
mlajši sin mu je bil izmed vseh najljubši).
Stopnjo, ki presega mero, izražamo s p r e l a t i -
v o m tako, da se pritakne osnovniku predpona pre-:
prevelik = preko mere velik, prenapet = več kot n aj
bolj napet.
Nekateri pridevniki nimajo osnovnika (bližji) ali
primernika (dolnji, gornji, prednji, zadnji, prvi itd.).
ZAIMEK
Zaimki stoje namesto samostalnikov ali pridevni
kov. Po tem jih ločimo v samostalne, ki imajo eno
obliko za vse tri spole (
jaz, kdo
,
kar
,
neka j)
, in pri-
devne, ki imajo za vsak spol posebno obliko (moj,
moja,
moje).
Po pomenu razlikujemo sedem v rst: osebne, svo
jilne, povratne, kazalne, vprašalne, oziralne in ne
določne (personalne, posesivne, refleksivne, demon
strativne, interogativne, relativne, indefinitne).
1. Osebni označujejo osebo:
jaz, ti, midva, mi
itd.
Za tretjo osebo je pridevni:
on, ona, ono.
Dvojina ima
za ženski in srednji spol:
medve, vedve, onidve.
V imen. jih rabimo le, kadar imajo miselni pouda
rek:
Jaz
hranim,
ti
pa zapravljaš.
V rod., daj. in tož. imamo daljše in krajše oblike.
Daljše
(mene, tebi, njej, njega)
rabimo, kadar je za
imek miselno posebej poudarjen: Danes
meni,
ju tri
tebi.
Krajše (enklitične) se pa rabijo, kadar zaimek
ni poudarjen: Posodi
mi
knjigo, saj
ti jo
še danes
vrnem.
46
