Prav tako tudi snovni v pravem pomenu nimajo sto
penj. Ostali pa se stopnjujejo na tri načine: pravilno,
opisno in nepravilno.
1. P r a v i l n o se stopn ju jejo :
a) z obrazili -ši, -ša, -še večinoma enozložni pri
devniki na
b, p, d:
ljubši, lepši, mlajši iz mlad-ši;
b) z obrazilom -jji, -jja, -jje zlasti enozložni na
k
g h s z ,
ki se jo tirajo : ja čji, dražji, glušji;
c)
z obrazilom -ejši, -ejša, -ejše predvsem dvo-
in
Večzložni ter enozložni na
-st:
drobnejši, plemenitejši,
čistejši.
Končnice
-ek, -ok, -ak
se navadno odpahnejo: nižji,
tanjši, višji, širši, globlji. Toda: krepkejši, šibkejši,
bridkejši, grenkejši, gorkejši.
2. O p i s n o stopnjujemo z besedico
bolj
in sicer:
a) pridevnike, ki pomenijo barve: črn, bel, lisast;
b) pridevnike na -ski,
-ški,
-ji,
-nji,
ki imajo samo
določno obliko: bratski, nebeški, divji, srednji;
c) pridevnike na
-č,
-l, -en,
-t,
ki so po postanku
deležniki: vroč, bodeč, gnil, učen, oddaljen, preklet;
d) snovne pridevnike v prenesenem pomenu: ko
ščena roka, lesen človek, vodena kumara itd.;
e) pridevnike na -en,
-av, -at, -ast
idr., ki označu
jejo pripadnost, podobnost ali obilico: dušen, voden;
večen; grbav, luskav, zdrav; skalnat, plečat; grbast,
ig la s t;
f) razne druge: suh, moker, tuj, jezen idr.
3. N e p r a v i l n o se stopn ju jejo : velik —
v e č ji;
majhen —
m an jši
; dolg —
da ljši
; dober —
boljši;
hud, slab in zal —
gorši.
Komparativ rabimo za primerjanje dveh predme
tov glede na mero skupne lastnosti. Stvar, s katero
se druga primerja, stoji lahko v istem sklonu s pri
merjalnim veznikom
ko, ko t, kakor
(Hujša je žeja ko
glad) ali v rod. s predlogom
od
(Sin je starejši od
hčere).
45
