Množina je od
nebo
—
nebesa, črevo
—
čreva,
čudo
—
čudesa
in
čuda
,
kolo
—
kolesa
in
kola
(— voz).
Pomni!
Lastna imena se sklanjajo s prilastkom
vred: To je slovnica profesorja Antona Janežiča. Dal
sem Mariji Kovačevi. Taborim na Menini planini. P ri
doktorju Murku. Napačno bi bilo: To je slovnica pro
fesor Anton Janežiča. Dal sem Mariji Kovač. Taborim
na Menina planini. P ri doktor Murku.
SKLANJANJE TUJIH IMEN
P ri sklanjanju tu jih imen ločimo lastna imena iz
stare latinščine in grščine, iz modernih tu jih jezikov
in iz slovanskih jezikov te r tu ja obča imena.
1. Staroklasična imena sklanjamo tako, da ob
držimo tujo osnovo in nanjo pridevamo slovenske
končnice.
a) Če imajo v vseh sklonih isto osnovo, jih skla
njamo po zgledu slov. primerov:
Troja
,
A tika
po
lipa;
Seneka, Numa
po
sluga; A tene, Tebe
po
v ile ; Delfi
po
otrobi; Levktra
po
vrata.
b) Če imajo v odvisnih sklonih drugačno osnovo
kot v imenovalniku, pridržimo tujo osnovo. Ohranimo
jo zlasti pri manj znanih imenih in v znanstvenih
spisih: Dido, Klio, Mars, Pariš, Stiks, Zevs, Atos.
P ri splošno znanih prilagodimo imenovalnik osnovi:
c) Odpahnemo tuje končnice
(s, as, es, os, us, eus,
ius, on, u m ) :
Leonida, Sokrat, Enej, Edip, Pont, Ahil,
Ovid in Ovidij, Ilij. Prim. še: P itagora, Periklej, Te-
mistoklej, Sofoklej, Odisej, Demosten, Ahil, Orest,
Ezop, Filip, Aleksander, Pindar, Nikodem, Homer,
Olimp, Hanibal, Brut, Antonij, Avgust, Horac, Vergil,
Gaj.
d) Pridržimo osnovo odvisnih sklonov: Apolon,
Platon, Neron, Ciceron, Katon, Junona, Cerera, A rte
mida itd.
40
