c) na
t
so srednjega spola (dete),
d) na r so ženskega spola (mati, hči),
e) na
v
so ženskega spola (cerkev).
Ta delitev je historična, ker sloni na načelu osnov,
ki so določale spol in sklanjatev. Danes pa prevladuje
v sklanjanju princip spola, zato poznamo s sodobnega
(sinhronskega) vidika te š t i r i s k l a n j e :
I. ženskega spola z obrazilom - a : lipa, gora, steza ;
II. ženskega spola brez obrazila: nit, kost;
III. moškega spola: rak, most, steber, k ra j;
IV. srednjega spola: mesto, meso, dno, srce, polje.
1. ženska sklanja z obrazilom
Po mestu naglasa delimo samostalnike na tri sku
pine. Naglas stoji lahko:
a) na osnovi: lipa, t r ava, miza, hiša;
b) na obrazilu: steza , deska, tema , megla . V
osnovi je polglasnik;
c) se premika, sedaj je na osnovi, sedaj na sklo-
nilu: gora, gore, gori, goro, pri gori, z goro itd. Prim.
roka, kosa, rosa, noga, koza, voda; teta, žena, zemlja,
sestra; brada, glava, brana, solza itd. V osnovi je
široki o, e, redko tudi a.
Predlog često potegne premični naglas k sebi; pri
tem postane osnovni samoglasnik ozek: roko — na
roko, na glavo, na posodo, za goro, v noge, pod
zemljo.
V dvoj. imen. in tož. stoji pod naglasom e mesto i:
obe r oki — obe roke, obe sestre, dve žene, dve noge.
V rodilniku množine se zaradi lažje izgovarjave
vtika med soglasnik in končne r
l lj
polglasnik, pred
končna j in c pa i: iker, vider, zeber, sester; krogel,
dekel, megel; kapelj, konopelj; ladij, skorij, Škarij,
Šmarij, Vižmarij; živalic, lučic itd.
Pomni mn. rodilnike: h ru
šk, gosk
, mačk, so
db,
sva
tb,
odredb, n ar
edb,
zdra
žb,
tovarn, kavarn.
