III. O B L I K O S L O V J E
Oblikoslovje razpravlja o oblikah posameznih be
sed, ki jih delimo v devet besednih vrst. Pregibne so:
samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik in glagol; ne-
pregibne pa: prislov, predlog, veznik, medmet (in
členek). Spreminjanje imen (samostalnika, pridev
nika, zaimka in števnika) po spolu, sklonu in številu
imenujemo sklanjanje, pregibanje glagola po osebi,
številu, času, naklonu in načinu pa spreganje. Nepre-
gibne vrste se ne spreminjajo.
SAMOSTALNIK
I. Samostalniki po pomenu
Samostalniki (substantivi) označujejo posamezne
predmete in pojme. Delimo jih v stvarne in pojmovne.
1. S t v a r n i (konkretni) zaznamujejo predmete
(ljudi, živali in r e č i): kovač, konj, kamen, drevo, me
sto, Sava.
2. P o j m o v n i (abstraktni) označujejo pojme
(čustva in m isli): ljubezen, dobrota, milost, čas, da
ljava.
Stvarne samostalnike delimo še podrobneje:
a) l a s t n a i m e n a (nomina propria) zaznamu
jejo le poedine določene osebe, živali ali reči: Žu
pančič, Janez, Mura, Triglav, Bled, Bosna, Jugosla
vija, društvo Slavec. Pišejo se vedno z veliko začet
nico ;
b) o b č a i m e n a (apelativi) izražajo splošno
vrsto oseb ali reči, ne pa poedine stvari: mesto, gora,
društvo, kovač, stol, cvet, polje, ogenj, kamen;
c) s k u p n a i m e n a (kolektivna) označujejo ce
loto posameznih predmetov: gospoda, zelenjad, ljud
stvo, grozdje.
