Iz praslovanske dobe poznamo metatezo likvid. V
nekdanjih skupinah ol,
or
, el, er, ki so se nahajale v
začetku ali sredi besede med soglasniki, je samoglas
nik zamenjal mesto s soglasnikom in se pri tem po
daljšal; tako so nastale skupine la, ra, le,
r e
:
a) za la, ra prim.: slan iz soln, lat.
sol;
t laka iz
to lka, sor. to lči; glava iz golva, sor. gol ; mlamol,
glagol, plapolati iz molmol, golgol, polpol-, kar so
podvojene oblike korenov
mol-, gol-, pol-
in sorodne
z meljem, golčim, poljem (plati = f r f r a t i ) ;
b) za
le, re
prim.: mleti iz melti, sed. meljem;
dleto iz delto, sor. dolbem; mreti iz merti, sed. mrem;
mleko, čreda, sreda, breg iz melko, čerda, serda, berg,
sor. nem. Milch, Herde, Berg itd.
XII. Vrinek. Iz prejšnjih poglavij poznamo neke
vrinjene (epentetske) glasove. O epentetskem l glej
pri jotaciji ustničnih glasov: kaplja, ljubljen, lomljen.
Epentetski n imamo pri zloženkah s predlogom
s,
ki
se je prvotno glasil
sən
(lat. con, cum ): snem iz
s-n-em, prim. po-jem; snidem, prim. zaidem; snamem
in vnamem, prim. vz-amem; njega za jega itd.
O epentetskem polglasniku, ki se vriva v obrazilu
pred končne
l
lj r:
(zeber, dekel, kapelj), glej pri
sklanji.
O vrivanju glasu
i
pred končna j in
c
(skorij,
lučic) glej pri ženski sklanji.
O vrivanju glasov j in
v
za odpravo zeva (bi-v-ati,
da-j-ati) glej v točki IV.
V prvotno skupino
sr, zr, nr
se vrivata
t in d:
ostro
iz os-ro, brez
t
, prim. os-la, os-at; pestro in po
strv iz pəs-ro, prim. pisan; zdraha iz zraha, prim.
zrah-ljati; nozdrvi iz nos-ri, prim. nos; pondirek in
pondreti iz ponreti itd.
Pred soglasnike
s š č ž
se silno rad vtika glas j
(parazitični j). Zelo pogosto ga nahajamo v narečjih,
pa tudi v knjižnem jeziku imamo nekaj primerov:
hujskati, ujčkati, Ojstrica, grajski, blejski iz huskati,
25
