a) p r a v i l n o imamo od jasno, hudo, grdo, trdo,
tanko, mehko, težko, nizko, visoko, drago, lahko itd.
v primerniku: jasneje, huje, grje, trje, tanje, meče,
teže, niže, više, draže, laže; v presežniku dodamo
naj
-;
b) n e p r a v i l n o imamo od veliko, mnogo, do
bro, dolgo, malo v primerniku: več, bolj (e), dalj (e),
manj ( e ) ;
c) o p i s n o imamo od črno, učeno, koščeno, divje
itd. v primerniku: bolj črno, bolj učeno, bolj koščeno,
bolj divje; v presežniku se rabi
najbolj
črno itd.
Drugi prislovi, ki niso iz pridevnikov, se včasih
stopnjujejo opisno: bolj križem, bolj naravnost, bolj
všeč, bolj tam, bolj narobe itd.
P r e l a t i v se tvori s
pre-
: pretiho, preučeno itd.,
včasih pa s
preveč:
preveč narobe, preveč križem.
Nekateri prislovi se vežejo s predlogi:
od
danes,
do
jutri,
od
tod,
od
ondod,
po
cigansko,
na
drobno itd.
PREDLOGI
Predlogi (prepozicije) izražajo razmerje med dvema
predmetoma ali odnos samostalnika do povedka glede
na kraj, čas, način in vzrok. Stoje vedno pred samo
stalniki in se vežejo z njimi v vseh sklonih razen v
imenovalniku. D r u ž i j o s e lahko z enim, dvema
ali trem i skloni, in sicer:
z rodilnikom:
brez
konca,
do
tal,
iz
mesta,
od
začetka;
z dajalnikom:
k
maši,
proti
nebu,
kljub
in
vzlic
dežju ;
s tožilnikom:
čez
vodo,
raz
streho,
skozi
dno,
zoper;
z mestnikom:
pri
materi, o polnoči.
Predlogi
na, ob, po, v
stoje na vprašanje
kam
? v
tož. (iti
na
breg,
v
hišo,
po
travo,
ob
plot nasloniti),
na vprašanje
k j e ?
pa v mestniku (biti
na
bregu,
v
hiši,
po
travi,
ob
plotu sloneti).
60
