iz-iti, iz-biti, iz-vleči, iz-trgati.
S predponami sestavljene besede
imenujemo sestavljenke ali prefigiranke.
Zlaganje.
— Zloženke so sestavljene iz dveh (ali več) besed,
katerih samostojni pomen jezik še občuti, a vendar dajeta v zlo-
žitvi še poseben, od sestavin različen pomen. Sestavini sta lahko
samo druga ob drugo postavljeni, lahko pa tud i tesno spojeni, ohra
niti moreta vsaka svoj akcent ali pa prideta pod skupen poudarek:
figa m ož, volkodlak.
V prvem p rim eru se sestavini nista sprijeli, pa
vendar imata v pomenu človeka, ki ne drži besede, poseben pomen.
Brez enotnega pomena ni zloženke, zatorej
novo mesto
ni zloženka,
pač pa je krajevno ime
Novo mesto.
Čeprav se v pravopisu kaže
nagnjenje, da bi se zloženke pisale skupaj, je vendar pisava močno
nedosledna:
figa mož, pedenjčlovek, laketbrada
.
Po zunanjem videzu se dele zloženke na štiri poglavitne skupine:
sklope, velelniške, imenske in glagolske zloženke.
V sklopu obdrže sestavine svojo besedno funkcijo, postavljajo se
druga poleg druge in nimajo veznega vokala:
nepridiprav, nemanič
,
peš pot, dolgčas, vbogajme, božjast
(iz božja oblast),
mojster skaza,
možicelj vstajač, pol ptič pol miš
(netopir),
menda
(iz menim da),
morebiti, seveda, dveleten, trinožnik, poldne.
Velelniške zloženke z velelnikom v prvem delu so precej redke:
cvilimož, kažipot, trinog
(ki noge tare),
zahvalibogca
(vrsta kobilice).
Ker imajo v sebi nekaj šaljivega, so pogostne v priimkih:
Kuripečič,
Gazivoda, Tresiglav
(Terseglav).
Imenske zloženke so sestavljene iz imen. Oba dela sta povezana
z veznim vokalom -o-, za mehkimi konzonanti -c-:
črnolas
,
rdeče-
bradec.
Izvečine gre za prvotne pridevnike, šele po izpeljavi so iz
njih nastali tudi samostalniki:
trmoglav, trmoglavec, trmoglavka,
trmoglavost.
Glagolske zloženke imajo v drugem delu glagolsko osnovo in
stavčni pomen:
kolovoz
je pot, po kateri kola vozijo,
konjeder
je
mož, ki konje dere,
uholaz
je žival, ki v uho zleze.
Drvosek
pomeni
sečnjo samo, pa tud i drvarja, kraj ali čas sečnje.
Izvor besedi.
— Ustroj jezika in prastar način, kako si je človek
ustvarjal besede, nam kažejo izrazi, s katerim i je posnel naravne
glasove. Živalske glasove je po sluhu vključil v človeški jezikovni
sestav. Govedo pravi »mu«, drobnica »mekeke«, prašič »kru«, kokoš
»koko«, od tod s priponami
mukati, meketati, kruliti, kokoš, koklja,
kokodakati
. Tako še
kukati, kukavica, kikirikati, ščinkavec, pišče
in podobno.
120
