jan je besed, kakor
d a -ti, d a -ja -ti, d a -v -e k ,
da-r,
iz -d a -t-e k
itd.,
nam kaže, da imajo vse zlog
da
in da vse pomenijo neko dajanje.
Med zlogom da- lin pomensko skupnostjo je torej neka zveza: da
je nosilec te pomenske skupnosti in veže besede v nekakšno d ru
žino. Takemu nosilcu osnovnega pomena pravimo koren ali etimon,
ker iz njega poganjajo druge besede kakor mladike iz korenine.
Koren sam ni še beseda, čeprav ima danes po delovanju glasovnih
zakonov včasih podobo korena, npr. 3. os. edn. da; da je oblikovno
in pomensko preveč določen, da bi mogel biti podlaga obsežni be
sedni družini.
Koren tudi ni povsod tako očiten kakor v zgornjem primeru.
Včasih spreminja podobo po prevojnih stopnjah, npr.
n a -b e r-em ,
na-bor, n a -b r-a ti, n a -b ir-a ti; n e s-ti, n o s-iti, p re -n a š-a ti; v e d -em ,
v o d -im , p re -v a j-am ; n a -p ij-em , n a -p o j, n a -p a j-a ti; v r t-e ti, vrs-ta ,
v r -n iti, o b -r-n iti, v re t-e n o , vra t.
Kakor nam priča zadnja skupina,
se more koren tolikanj spremeniti, da se počasi zrahlja tudi čut za
pomensko skupnost in medsebojno sorodnost besed; tako danes ne
čutimo več povezanosti med
p ro s-iti
in
v -p ra š-a ti,
med
z a -č n -em
in
za -ko n ,
med
v -p r e -ž e m
in
so-prog.
Raziskovanje besed po korenski
sorodnosti se imenuje v jezikoslovju korenoslovje ali etimologija.
Pomen besedi
Pomenoslovje. — Z zasledovanjem pomena in pomenskega raz
voja v besednih družinah se ukvarja pomenoslovje (semantika).
To nas uči, da so npr. besede
g re b sti, g rob , g re b en , g ra b iti, g ra b lje,
og ren em
glasovno in pomensko sorodne. Vsem je skupen pomen
grabljenja. Pomen, ki je skupen besedni družini, imenujemo prvotni
pomen. Če pa postavimo drugo ob drugo besedi, kakor
vrele c
in
obara
,
ju moramo razjasniti ne le glasovno, marveč tudi pomensko.
Pokaže se, da je koren v različnih oblikah in da mu je prvotni
pomen vrtenje, kakor kažejo
v r e le c , izv o r , izv ira ti, vreti:
voda
v re
iz zemlje; k jer izvira, je
izv o r, v ir
ali
vrelec;
kadar voda ob ognju
vre, se tud i vrti in je zato
v ro č a
; ima pa tedaj za tip tudi poseben
občutek in po tem občutku se je prenesel izraz na druge predmete,
ki z vrtenjem nimajo nič več opraviti, npr. vroče železo, vroča peč,
vroč dan; v vroči vodi lahko kuhamo,
va rim o ,
od tod
o b -va riti,
o ba riti, o b a ra
; z vročino lahko spojimo dva dela kovine, od tod
v a r je n je
železa ipd. Če pravimo, da ljudstvo
v re
iz dvorane, da je
med tlačani
v relo ,
imamo pred očmi spet podobo v rten ja kakor pri
vodi v izviru. Podobno je z besedno družino
g o r-eti, ž er-ja v ic a , ža r,
gor-čica
;
očiten je prvotni pomen pekočega p ri
goreti,
na
gorčico
8 Slovenska slovnica
113
