Vsi so odgovorili: »Da!« Prešeren poje:
»Dolgost življenja našega
je kratka
.«
č) sredi periode, da se loči prorek od poreka:
Ko bi se sklicali
narodi pred sodni stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z izro
čenimi talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške
omike: bi se smel mali slovenski narod brez srahu pokazati med
drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi Prešernove Poezije. Ko
izgublja jeseni priroda svojo lepoto, mineva cvetica za cvetico in
pada list za listom: tedaj se začno zbirati po ledinah in zvonikih
ptičja krdela.
2. Dvopičje nam rabi tudi za pomožno pravopisno znamenje
s pomenom »proti«, npr. 3 : 1
[tri proti ena].
Pomišljaj
1. Pomišljaj (—) nam rabi:
a) da loči vrinjeni stavek od celotnega stavka: S
prijateljem
—
tudi jaz imam prijatelja
—
sva šla počasi po drevoredu. Komaj
je zatisnil oči
—
človek bi mislil, da je minila le minuta
— se
je
zbudil, in dan je bil
.
Pomni.
Če bi morala stati vejica med obema deloma oklepajočega
stavka, jo postavimo za drugi pomišljaj:
Kom aj je zatisnil oči
—
človek
bi mislil, da je m inila le m inu ta
—,
se je zbudil, in dan je bil
. Vendar
to vejico po navadi izpuščamo.
b) da poudarja nasprotje:
Jezik lepo govori
—
prazno je tvoje
srce
.
Rastel sem in dorastel
—
spoznanja ni bilo. Glej, rojstvo
—
smrt, en pomišljaj je vmes.
c) kadar hočemo kako besedo ali misel posebej poudariti:
Pri
jatelj
—
to je beseda vseh besed. Kar je lepo, je lepo
—
vse druge
besede so odveč.
Pomni.
Včasih pišemo v teh primerih namesto pomišljaja tudi vejico.
č) da izrečeni misli dodaja razlago z okrajšano primero, z elip
tičnim stavkom:
Imeli smo ljudi
—
v poljani cvet, imeli smo jih
—
vrhu gore hrast.
d) da nakaže neizrečeno misel:
Takoj tiho, če ne
— ! Bratu bi
povedala, pa
—. P ika za pomišljajem lahko odpade.
Pomni.
Namesto končnega pomišljaja se lahko pišejo tudi tri pike.
105
