bi bila nerazumljiva. P rav tako bi bila nerabna, če bi prehitro
menjavala pomen; take besede kmalu odmro in jih jezik nadomesti
z drugimi.
Ž ito
ponekod pomeni proso, drugod rž, v knjižnem je
ziku pa je skupna označba za vse vrste. Beseda
zal, zala
je Tru
barju pomenila hudoben, danes pa nam pomeni lep. Besedam se
pomen pač menja v k ra ju in času, a za jasno izražanje je potrebno,
da imajo v istem času in k ra ju določno opredeljen pomen.
Pojem besede ni trd en in čut za njeno samostojnost včasih
splahne, zaradi tega se kaj lahko spremeni, zlije z drugo v teže
spoznatno obliko. Vsakomur je
pol
samostojna beseda in
dan
tudi;
toda iz pogostne
zveze
pol dn e
smo dobili enoten pojem
p o ld n e
,
ki
je ponekod v narečjih izgubil d in si ustvaril novo sklanjatev:
poune, p o u n e ta
. Besede
se, ve , da
so še zmeraj samostojne, toda
v zvezi
se ve d a
so se strnile v besedo z enotnim pojmom. Takšnega
sestavljanja in zlepljanja imamo v jeziku kar precej, od tod pravo
pisno omahovanje, kaj naj se piše narazen, kaj pa že skupaj.
Vrste besed. — Da jezik more izraziti misel, potrebuje besede
različnih vrst. Z njimi mora dojeti najprej tisto, v čemer človek
sam z vso stvarnostjo živi: vzporednost stvari v prostoru in zapo
rednost dogajanja v času. To sta tisti dve osnovi, po katerih človek
svet dojema. Tako si je ustvaril dve skupini besed: s prvo poime
nuje vzporednost stvari, to je samostalnik ali substantiv, z drugo
pa zaznamuje dogajanje v času, to je glagol ali verbum. To sta
poglavitni v rsti besed, snutek in votek jezikovnega tkiva. Med
seboj se tako trdno vežeta kakor spreminjanje stvari s časom.
Vsaka ima svoj način oblikovanja: samostalnik izraža različna raz
merja do dejanja in do okolja s posebnimi oblikami, podobno pa
je tudi glagol razvil posebne oblike, da določi svoje razmerje do
stvari in dogodkov v času. To sprem injanje oblik imenujemo
v slovnici pregibanje ali fleksijo: o samostalniku pravimo, da se
sklanja ali deklinira, o glagolu pa, da se sprega ali konjugira; po
sklanjatvi ali deklinaciji ločimo v jeziku stvarni svet samostalnikov
od dogajanja, ki ga podaja spregatev ali konjugacija glagolov. Obe
besedni v rsti sta si med seboj tako različni kakor prostor in čas,
vzporednost in zaporednost, stanje in dogajanje. V to soredje so
ujete vse druge vrste besed
Pomensko samostojna je tista, ki nam označuje lastnosti stvari,
to je pridevnik ali adjektiv. Druga spet šteje na ta ali oni način:
števnik ali numerale. Obe se sklanjata, kadar se vežeta s samostal
niki, a sta nepregibni, kadar označujeta glagolsko dejanje:
lep
jezik
je treba
lepo
govoriti;
p rv e g a
govornika sem danes
p rv ič
slišal.
111
