S tem je dan prehod k zmerom nepregibni besedni vrsti prislovov
ali adverbov, ki navadno določajo glagolsko dejanje. Iz vsega tega
lahko posnamemo, da ostro ločevanje med pregibnimi in nepre-
gibnimi besednimi vrstam i v praktičnih slovnicah pravzaprav je
ziku silo dela in ga vzdržuje samo vztrajnost tradicije.
Poleg teh pomensko določenih besednih v rst si je jezik ustvaril
še take, ki mu rabijo pri vezanju samo kot pomagala za različne
naloge. Take besede same v sebi nimajo določenega pomena ali pa
le zelo okvirnega, ker samo tako lahko služijo v najrazličnejših
primerih. Najpopolnejša besedna vrsta v tej skupini je zaimek ali
pronoimen. To je enoten sestav besed za močno različne namene
(osebnega, svojilnega, kazalnega, vprašalnega, oziralnega, sploš
nega določanja, povzemanja, vezanja, nadomeščanja). Zato je ta
besedna v rsta oblikovno zelo pisana in se nekatere oblike uporab
ljajo kot samostalniki, druge kot pridevniki, prislovi in vezniki
(kdo,
k a k še n , kd a j, kadar).
Zato se zdaj sklanjajo, zdaj so nepregibne, po
tvorbi pa vendar tako podobne kakor po vlogi.
Za določanje razmerij med stvarm i nam rabijo predlogi ali
prepozicije. Za vezanje stavčnih členov in stavkov imamo veznike
ali konjunkcije.
Kot samostojno besedno vrsto, ki ne sodi v nobeno teh dveh
velikih skupin, lahko dodamo še tako imenovane medmete ali
interjekcije. Ti so nekakšno med govor vrženo, čisto samosvoje
ponazorilo, od tod tud i ime.
Namen tega poglavja je, da nam besedne vrste pokaže v njih
ustroju, členovitosti, k a k o so narejene (besedotvorje), in različne
oblike, v katerih jih srečujemo (oblikoslovje). Besede so členovite
kakor glasovi. S preoblikovanjem lahko delamo iz iste osnove be
sede različnih besednih vrst. Osnova
m e st-
z obrazilom
-o
da samo
stalnik, a s pripono
-e n
postane pridevnik, z nadaljno pripono
-ik
spet samostalnik, še naprej s pripono
-š k i
nov pridevnik:
m esto ,
m e ste n , m e s tn ik , m e stn išk i;
od iste osnove naredimo glagol
n a
m e stiti,
iz njega so izpeljane
n am ešč en , n a m e stite v , n a m e s titv e n .
Tako si je jezik ustvaril sredstva, s katerim i preoblikuje besede in
jim sprem inja ne le obliko, marveč tudi pomen in besedno vrsto.
S takim i pomensko preoblikovalnimi sredstvi nas seznanja b e s e
d o t v o r j e , z oblikami, ki besedi ne spreminjajo pomena, marveč
izražajo samo njene odnose v stavku, pa nas seznanja o b l i k o
s l o v j e .
Koren. — Besede imajo svojo glasovno podobo in svoj pomen.
Kadar jih raziskujemo, moramo imeti pred očmi oboje. P rim er
112
