noma različnim osnovam: vse pomenijo sredstvo (za obdarovanje,
zdravljenje, črnjenje itd.). V prej navedenih prim erih
dar, darilo,
daritev, darovalec, darilen
so različne korenu pripete glasovne sku
pine osnovni pomen sprem injale od besede do besede. Imenujemo
jih pripone ali sufikse. Pripone pomensko in oblikovno določajo
koren, dajejo mu zdaj pomen dejanja, zdaj storilca, zdaj lastnosti,
izražajo nekaj predmetnega, prijem ljivega ali pa spet nekaj misel
nega, pojmovnega, tu imamo imensko podobo v najrazličnejših
oblikah, tam spet glagolsko. Različne pripone torej istemu korenu
dajejo različne pomene, napravljajo iz njega neposredno uporabno
besedo; enake pripone pa dajejo različnim korenskim prvinam neko
oblikovno in pomensko sorodnost. Pripone torej pomensko ločujejo
v območju istega korena in pomensko združujejo v območju različnih
korenov.
Glagolske pripone.
— P ri glagolih so zlasti pomembne nedo-
ločniška, sedanjiška in velelniška pripona. Nedoločniška jim do
ločuje vrsto in često spreminja pomen glede na potekanje dejanja
v času:
sesti, sedeti, sedati, sedevati.
Včasih se po njej ločijo nepre
hodni glagoli od prehodnih:
živeti
—
živiti, črneti
—
črniti, ozdraveti
—
ozdraviti
. Poleg teh nahajamo tud i pripone, ki glagol pomensko
spreminjajo tako, da dejanje manjšajo, večajo ali slabšajo:
skakati
—
skakljati migati
—
migljati, svetiti se
—
svetlikati se, mežati
—
mežikati; viti
—
vihati, sopsti
—
sopihati, lomiti
—
lomastiti,
m ikati
—
m ikastiti; govoriti
—
govoričiti, krpati
—
krpucati, pisati
—
pisariti, leniti se
—
lenariti, lenuhariti.
V otroškem govoru so
zlasti p riljubljeni ljubkovalni glagoli z vrinjeno manjšalno pripono:
jokcati, proskati, smejčkati se, zvončkati.
Resda se nekaterim od
teh pripon na p rv i pogled pozna, da so prišle od imen (krpuca,
pisar, lenuh, jokec, zvonček), vendar so se pri glagolu že nekako
osamosvojile.
Obrazila.
— Pripone se lahko kopičijo, obešajo druga na drugo:
pas-tir-ič-ic-a, dom-ov-in-sk-i, kop-it-lj-a-ti.
Vsaka izmed njih
vnaša v besedo neko pomensko tančino, samo zadnja ne. Ta ima
svojo posebno nalogo: obrazuje spol, sklon, število, osebo ali obliko,
zato jo imenujemo s skupnim imenom obrazilo. Vsako ime ima ali
je vsaj nekoč imelo sklonsko obrazilo (sklonilo), čeprav ga danes
zaradi izpada polglasnika recimo v edninskem imenovalniku ne
kaže več:
most, kost, lep
je iz starejšega mostъ, kostъ, lep ъ . Vsak
glagol ima osebna obrazila (osebila), čeprav ga v 3. os. ednine in
118
