Ljudska etimologija. — Besedam, katerih izvor ni več očiten,
se rado primeri, da jih ljudstvo spravi v zvezo s pomensko sorodnimi
in jim po le-teh tudi p rikroji obliko. Za mesec
sečan
(iz korena
seka ti)
so mislili, da je v zvezi s svečnico, od tod
sv e č a n
. Mesec,
v katerem cvete rž, je bil sprva
rže n i c v e t
,
potem
ro žn i cv e t, ro žn ik
z naslonitvijo na rože.
M a n jk a ti
(iz ital. mancare) bi morali pisati
brez j, toda govoreči in še rajši pišoči so besedo spravljali v zvezo
z
m a n j. B etica
je istega korena kakor
b et, bat,
toda po vplivanju
b u te ljn a se
piše tudi
butica.
Takšna preprosta »učenost« je v jezikoslovju znana pod imenom
ljudska etimologija, vendar je res, da je tega manj med ljudstvom
v govorjenem jeziku kakor pa v pisavi. Pravopis je take preproste
etimologije včasi sprejel, večino pa je odklonil, npr. besedo
sm o d ka ,
ki so jo napačno navezovali na glagol
sm o d iti,
pa je le od motati in
se prav piše
sm o tk a .
Soznačnice. — Tudi v naslednjih besednih skupinah nahajamo
soroden pomen:
te p sti, tolči, b iti; n a re d iti, n a p ra v iti, sto r iti; lenoba,
n em a rn o st, za n ik rn o st; h u d o b en , zlob en , podel; m e n im , m islim ,
sod im ; ko j, b rž, h itro , naglo, n eu teg om a , p re cej.
Brez večje po
menske spremembe bi lahko uporabili enega namesto drugega:
n a re d iti, n a p ra v iti, sto r iti sk lep ; te p sti, tolči, b iti so v ra žn ik e .
Vendar
glasnovna podoba jasno priča, da si niso sorodni po izvoru, ker so iz
različnih korenov. Take besede s podobnim pomenom, čeprav so iz
različnih korenov, imenujemo soznačnice ali sinonime. Vendar je
v nekaterih stalnih zvezah zamenjava soznačnic nemogoča. Kako
smešno bi se slišalo, če bi kdo rekel, da je ura tri odtepla, da delavec
bije kamen na cesti, da krojač obleko stori, da sestra naredi bratca
v novo obleko! Poznanje tak ih rekel je za vsak jezik zelo važno,
saj prav po napačni rabi spoznaš tujca.
Tvorba besedi
Pripone. — Koren je pomensko zelo splošen in oblikovno ne
opredeljen, saj je jezik iz njega ustvarjal besede zelo različnih
pomenov in vrst. Jezik je torej moral dobiti posebna sredstva, da te
splošne korene pomensko razloči in oblikovno določi. Ustvaril si je
posebne glasovne skupine in jih strnil s korenom. Tako imamo npr.
v besedah
darilo, zd ra v ilo , črnilo, vo zilo , ču tilo , slep ilo
povsod isto
glasovno skupino -ilo. Ta sama zase ne pomeni nič, toda zgornjim
osnovnim pomenom daje neko pomensko skupnost kljub popol
117
