Oklepaj
1. V okrogle () ali poševne / / oklepaje devljemo:
a) besede, stavke, letnice ipd., ki natančneje pojasnjujejo:
Par-
ticipi (deležniki) so v ljudskem govoru zelo redki. Prešeren (1800
do 1849) velja še dandanes za največjega slovenskega pesnika. Med
najboljše Jakopičeve slike gre Zeleni pajčolan (nastal nekako 1917).
b) vrinjene stavke: S
prijateljem (tudi jaz imam prijatelja)
sva šla počasi po drevoredu.
Namesto oklepaja lahko stoji tudi po
mišljaj ali vejica.
2. Strokovna raba pozna še druge oklepaje, npr. oglatega []
in lomljenega < > .
Vezaj
Vezaj (-) pišemo:
a) na koncu vrste, kadar delimo besede;
b) med dvema različnima besedama, če sta tesno povezani:
postaja Šmarje-Sap, Videm-Krško, Breznik-Ramovšev Slovenski
pravopis, Karel Destovnik-Kajuh, Zofka Kveder-Jelovšek, občina
Ljubljana-Center, občina Ljubljana-Šiška, rusko-slovenski slovar,
črno-belo, belo-modro-rdeča zastava
ipd.;
c) za členkom
le,
če je pred kazalnim zaimkom ali prislovom:
le-ta, le-to, le-tega, le-oni, le-onemu, le-sem, le-tu
ipd.;
Pomni. Pišemo pa
tale, tegale, tamle, jeli, jelite,
vendar
ka-li.
č) med sestavine zloženk, če je prvi del znamka (številka ali
črka), drugi pa s črkam i pisana beseda, npr.
25-letnica, 4-urna seja,
48-kilometrska proga, 12-kratna premoč, d-dur, r-ovo znamenje.
Pomni. Pišemo navadno:
dvo- in večzložne besede, paleo-, mezo-
in neolitik, prvo- in drugošolci, severo- in jugozahod,
vendar:
toliko in
tolikokrat, sto in stokrat
d) v slovnični in slovarski rabi:
žena -e, žen-a žen-e, pre- po-,
na-, od-trgati.
Opuščaj
Opuščaj O pišemo namesto izpuščene črke:
Da b’ uka žeja me
iz tvo j’ga sveta speljala ne bila, golj’fiva kača! D’Alembert, com-
media dell’arte.
107
