β
) okrajšana p riredja:
Danes človek, ju tri črna zemlja. Meni
luč, tebi ključ. Oba bova dala, nekaj ti, nekaj jaz. Rad imam družbo,
a še rajši lepo knjigo. Če velja to zanj
,
kaj šele zate. Saj ni le
neumen, ampak tudi hudoben. Nekaj pa vam obljubim, namreč,
da kmalu spet pridem.
γ)
okrajšana podredja:
Čeprav že v letih, še zmeraj kaj dela.
Plačal bom, kadar ti. Kolikor bo dal on, toliko jaz. Pomeniva se
prijateljsko, če ne, takoj odidem. Sosedje so hodili k nam, pa ne
zato, ker je bila naša hiša lepša, ampak zato, ker je babica znala
toliko lepega povedati.
Pomni
1.
Sestavljeni vezniki so dobili pomen enotnih izrazov, zato
med njimi ne pišemo vejice. Take zveze so:
in ko, in ker, (še) prej ko,
namesto da, toliko da, kljub tem u da, brž ko, m edtem ko, potem ko,
v tem ko, tako da, še preden, že ko, še ko, s tem da
ipd.:
Pridem sam, in
če bo le mogoče, pripeljem še koga. Votlina je suha
,
in ker je ne doseže
nobena sapica, tudi topla. Moj čas je potekel, in da odkrito povem , moja
volja tudi. Medveda je priklenil k skladovnici, in ko je spet prišel d ivji
mož, sta se spoprijela. Namesto da bi se učil, je lenaril. Lenaril je,
namesto da bi se bil učil. Že ko sem ga prvič videl, sem ga spregledal.
K ljub tem u da je bil bolan, je šel v službo.
2. Kadar veznik in veže stavčni člen in istovrstni odvisnik, med
njima ne pišemo vejice:
Pozim i in kadar je mraz, kurimo. Po pobočjih
in kjer se sonce upre, sneg hitro skopni. Kače, škorpijoni in kar je še
podobne golazni.
3. V zvezi češ
da
ne pišemo vejice:
To smo odložili, češ da je še čas.
4. Z vejico ne ločimo nedoločnika, pa naj nadomešča osebkov, pred
metni ali prilastkov stavek. Po
toči zvon iti je prepozno. Branil se je
hoditi v šolo. Imel je trdno voljo poboljšati se. N ikdar več se m u ne
bodo povrnile želje po Dunaju razsajati.
Dvopičje
1. Dvopičje (:) opozarja na to, kar pride, bodisi na besedo ali
na stavek, zato ga pišemo:
a) pred naštevanjem, npr.:
Imel je tri iskre konjiče: vranca,
rjavca in šarca. Vse od kraja je delal: oral, sejal
,
kosil in drvaril.
b) pred razlaganjem, npr.:
Ivan je kakor ura: nikoli ne bo
zamudil. Ptič na veji se ti smeje: jaz sem pred teboj na sveti! Glej
to drevo: za usodo nič ne vpraša, a večno se bori za svoj namen.
c) po napovednem stavku pred premim ali dobesednim govo
rom ali pred navedkom, npr.:
Ženska je vprašala: »Kaj bi radi?«
104
