BESEDNO GRADIVO
Besede
Kaj so. — Jezik ne snuje miselnih enot neposredno z nizanjem
glasov, marveč uporablja že narejene glasovne enote, ki jim na
vadno pravimo b e s e d e . Te so nam neposredno jezikovno gra
divo, že oblikovana glasovna znamenja za določene pomene in
vloge. Hranimo jih v spominu.
Za besedo je bistveno dvoje: neka glasovna stalnost in neka
določenost v pomenu.
Glasovna stalnost je potrebna, da nam budi zmeraj iste pred
stave. Kljub podobnosti sta
g la v a
in
g la vica
dve različni besedi,
vsaka s svojim pomenom; glasovna podobnost je utemeljena tudi
v pomenski. Vendar glasovna stalnost tudi p ri isti besedi ni
p o p o ln a ,
saj jo srečujemo v različnih oblikah. Razlike so večinoma le konč-
niške, vendar neredko segajo mnogo dalje. Lahko je razumeti, da
so
rib a , rib e , rib i, rib o , rib , rib a m , ribah
samo oblike iste besede;
pomen je isti, le razm erja so različna in število. Drugod so gla
sovne spremembe v oblikah večje, npr.
telo
—
telesa, p es
—
psa,
v o lk
—
v o lc je, oko
—
očesa, uho
—
ušesa.
Po glasovnem vtisu je
nemogoče sklepati, da so
ja z
—
m en e , m i
—
nas, k a j
—
česa
,
je
—
so
—
bil
—
b om
oblike iste besede; to ve le tisti, kdor jezik
zna in se zaveda jezikovne sovisnosti. Tudi
iti
—
g rem
—
šel, člo ve k
—
lju d je
so nam danes oblike iste besede. Kljub takim primeram
pa je želja po stalnosti besedne oblike zmeraj močnejša in čedalje
bolj izenačuje oblike z osnovno glasovno podobo. To velja prav
posebej za lastna imena, ki bi jim tudi proti glasoslovnim zakonom
radi ohranili osnovno obliko imenovalnika, ker se sicer bojimo,
da se pravo ime zabriše ali izmaliči. (Od tod napačna raba
P lem elja ,
S lom še k a , Zajeca.)
Stalnost pomena ali vloge je v tem, da ista beseda v istem času
rabi za isti pomen. Če bi jo uporabljal vsakdo v svojem pomenu,
110
