4. p r e g o v o r e i n u g a n k e :
Sita vrana lačni ne verjame.
Tudi slepa kura včasih zrno najde. Pleča lesena, glava jeklena, misel
iskrena.
Vrednost metafore.
— Metafora je najlepši in najpogostnejši
tropus. Rabimo jo tudi v navadnem govoru, vsak po svoji izobrazbi,
po okolju, v katerem živimo, po poklicu, ki ga opravljamo. Zlasti
pa je metafora vsakdanji kruh pesniku in pisatelju. Uporabljata jo,
da izražata misli nazorneje kakor z navadno besedo. Ako je metafora
medla, ako misli ne olepša in ne poživi, je prazna, je kakor počen
zvon, ki ne poje. Pesnik mora paziti dalje na to, da ne meša v meta
foro raznorodnih prvin: ostati mora pri podobi, ki jo je izvolil. Slaba
je na prim er Jenkova metafora:
Jezero
. . .
ti si podoba srca: v tebi
odmeva vsakega dneva svit se m i ali tema .
Svit (se) ne odmeva,
temveč odseva in tako je pesnik kasneje tudi popravil. Mojstra me
tafore sta Prešeren in Župančič.
Življenje besed.
— Jezik je živ organizem, zato se nenehno
spreminja. Besede se rode, žive in odmirajo. Brižinski spomeniki
rabijo besede
pečal, nenavist,
bali, v današnji knjižni slovenščini so
jih nadomestile
skrb, zavist, zdravnik.
V brižinskih spomenikih
kajati se
pomeni kesati se, beseda je še danes v rabi po Koroškem.
Stradati
je pomenilo trpeti, pozneje se je besedi zožil pomen na eno
samo vrsto trpljenja, na pomanjkanje hrane. Za poganske žrtve
rabijo brižinski spomeniki izraz
treba;
ko so se preživele, je z njimi
zatonilo tudi ime.
Dosti je besed, ki so živele še za naših protestantov, danes jih
knjižni jezik ne pozna več, kvečjemu če še žive v narečju ali v ka
kem okamnelem izrazu.
V čislih imeti
nam danes pomeni spoštovati,
toda T rubarju pomeni
čislo
število. Ob pridevniku
neroden
se ne za
vedamo več prvotnega pomena skrbeti, ki ga ima pni Dalmatinu
glagol roditi.
Vzdanje
je protestantskim pisateljem pozdrav, kakor
še sedaj na vzhodu vzdavajo dober dan. Dalmatin piše: Ti
si moj
vek
(= moč). Enako še danes v Beli krajini:
Človek na stare dni
nima veka.
T rubarju pomeni
život,
kar nam življenje, danes se je
pomen premaknil.
Priden je
bil sprva tisti, ki priduje, koristi. Svoje
vrsten pomenski prehod je doživel pridevnik
zal.
Najprej je pomenil
hudoben, npr. pri T rubarju:
ta zali hudič.
Kdor pa je takšen, se ga
vsi boje, je močan, velik, postaven in torej — lep.
Cela vrsta besed se je spremenila po obliki, posebno z dodaja
njem pripon. V starini
drz, sovraž, maščavec,
danes
drzen, sovražen,
maščevalec.
116
