mula, murva, nagelj, nor, ohrovt, omara, opica, pavola, pečat, pega,
pehar, pek, pesa, pipa, plavž, pogum, ponev, post, presta, priželjc,
pruka, punt, puška, pušpan, rabelj, raševina, regrat, reva, ribati,
risati, rob, ruta, skedenj, skodla, skrinja, skuta, šapelj, šema, šipa,
škaf, škarje, škiliti, škoda, škrat, šolen, špila, špranja, štrena, štruca,
štrukelj, trata, trop, tvegati, ubogati, udinjati, ura, vajet, valpet,
varati, varovati, vatel, vice, višnja, voščiti, žaga, žlindra, žveplo
itd.
Od Romanov imamo:
ara, bajta, barantati, birič, bisaga, brenta,
bron, buča, burkle, cekin, cokla, čelada, čenča, čok, dacar, denar,
dota, fant, fužina, golida, goljuf, hlače, jetika, kapa, koleraba, kopun,
koštrun, kreda, krtača, kum , ljulka, lovor, manjkati, meta, miza,
milja, mutast, nešplja, olje, okobal, peča, pečati se, peljati, pičel,
pladenj, podgana, pogača, pomaranča, pratika, račun, radič, rman,
sak, solata, sold, som, skleda, šestilo, škrlat, šola, škarpa, tabla,
tucat, unča, žara, žid, žoga
. Tudi to je precej obilen delež, vendar
se z nemškim ne da primerjati. Ker smo se od te strani čutili jezi
kovno manj ogrožene, puristi niso tako zatirali romanskih izpo
sojenk. Precej več jih je seveda v zahodnih narečjih.
Iz madžarščine imajo nekaj več besed samo vzhodna narečja,
v knjižni jezik jih je prišlo le malo:
betežen, butara, gazda, hasniti,
kip, kučma, lopov, oproda, orjak, pajčolan, pajdaš, soba, tolovaj.
Neprimerno več so vzeli Madžari od nas. Besede iz madžarščine so
prišle k nam večinoma preko hrvaščine, iz turščine pa menda vse:
bedak, budalo, čekan, čižme, jarek, juriš, klobuk, korobač, šotor,
tabor, telega, tolmač, top, topor, torba, tovor, žep.
V poznejši dobi, po preselitvi, ko je bil vpliv nemškega okolja
zmeraj močnejši, gospodarska in družbena veljava domačega člo
veka in jezika pa zmerom manjša, se je v naša narečja razlila
obilica tujega besedja, celo čisto vsakdanjih izrazov, ki so izpodri
nili stare domače. Vseh teh besed jezik ni utegnil toliko prebaviti,
da bi bile postale vredna in potrebna sestavina. Mnoge med njimi
so ostale k ar nepredelane, da se rabijo vsevprek kot nepregibni p ri
devniki in prislovi:
glih, žleht, žiher, fajn, fovš.
To so večidel mlade
izposojenke iz nemščine. V narečjih jih je vse polno. Ohranile so
germanski obraz, zatorej niso naše in niso dovoljene ne v knjižni
ne v vsakdanji rabi. Mnogo jih je rabil Trubar, ker mu je šlo za
umljivo izražanje, ne pa za lepoto jezika; tudi ni utegnil iskati,
preveč se mu je mudilo. Zato je včasih nemčeval celo tam, k jer je
ljudstvo rabilo lep domač izraz. Ko so njegovi nasledniki in poznejši
rodovi jeli iskati čimboljšo podobo knjižnega jezika, je bilo takoj
čutiti voljo, da se nepotrebnih izposojenk otresemo, kolikor se le
da, in si ustvarimo kar najčistejše izrazilo. To čiščenje se nadaljuje
126
