V vezanju samostalnikov z glagoli in med seboj srečujemo za
vsako število po šest oblik, s kakršnim i določajo medsebojno raz
merje. Pravimo jim s k l o n i ali kazusi. Vloge posameznih sklonov
so mnogotere, a razlaga teh sodi v obravnavo miselnih zvez, ker
so le iz njih razvidne. — Sklonske oblike imajo samostalniki in
samostalni zaimki, v zvezi z njimi pa tudi sovisne pridevne oblike
(pridevniki, števniki, zaimki, deležniki). V oblikoslovju nas zanima
način, kako so si posamezne skupine teh besed izdelale oblike za
sklone in se tako uvrstile v s k l a n j a t v e ali deklinacije; le-te
so se razvile po zunanji podobnosti in predvsem po spolu.
P ri glagolu si je spregatev ustvarila o s e b n a o b r a z i l a ,
da razloči v vseh treh številih osebe, poleg tega pa č a s o v n e
oblike, da označuje čas dogajanja. Lasnost dovršnosti in nedovrš-
nosti ne gre toliko v oblikoslovje kolikor v besedoslovje, ker sega
že v pomen sam. Pač pa menjava glagolskih pripon v nedoločniku,
sedanjiku in velelniku sodi v oblikoslovje, ker pomena v ničemer
ne spreminja, marveč samo vlogo v vezanju. Razen časovnih raz
merij izraža glagol s posebnim oblikovanjem še n a k l o n e in
n a č i n e . Vlogo in pomen vseh teh oblik pa obravnava skladnja.
Poleg sklanjatve in spregatve sodi v oblikoslovje tudi s t o p
n j e v a n j e z obrazili ali komparacija, kakor je ohranjena v slo
venščini pri pridevniku.
Samostalnik (substantiv)
Splošno
Kaj je. — Na stara
leta
se je
volk
spokoril.
Vest
ga je pekla,
ker je bil poklal toliko
ovac.
Približal se je torej
staji
in nagovoril
pastirja:
»Nič več nočem živeti od
ropa.
Obljubi mi, da te bo
skrb
za mojo
hrano,
pa ti bom služil zvesto kakor
pes!
Poslej ti bo
spanec
miren, ne boš se plašil ob vsakem
šumu.« Pastir
mu je
odgovoril: »Ej,
spokornik
moj ljubi, pokaži
zobe!
Menda se jim
pozna
starost,
odtod tvoj
kes
.
Noč
in
dan
sem stal na
straži, pes
in
palica
sta mi bila zvesta
tovariša, oko
in
uho
dobra
stražnika.
Vidiš, v
navado
mi je prišlo to
delo,
v
meso
in
kri.
Tvoja
krivda
je, da mi nisi ponudil
miru,
ko ti
vid
in
sluh
še nista opešala. Zdaj
pa kar pojdi, zakaj
roka
me srbi in tam v
kotu
je
gorjača!«
Besede
volk, ovca, staja
itd. zaznamujejo predmete, besede
leto,
vest, rop, skrb
itd. zaznamujejo pojme.
Besede, ki jih vzdevamo predmetom in pojmom, so samostalniki.
9*
131
