pomenskih. Zatorej moramo poleg pomenskih pripon pregledati pri
različnih besednih vrstah še različna obrazila. Za nekatere oblike
je značilno to, da so brez obrazila, ker se jim je v jezikovnem
razvoju izgubilo; to je drugoten pojav, ki pa je danes zanje enako
značilen kakor za druge njihovo obrazilo.
V sklanji in spregi ločimo posebna obrazila za izražanje š t e
v i l a . Tako ločitev sledimo daleč nazaj v indoevropski prajezik.
Ločimo oblike za eno, dve ali več stvari; take oblike imenujemo
e d n i n o ali singular, d v o j i n o ali dual in m n o ž i n o ali
plural. V slovenščini smo ohranili dvojino, skoraj vsi drugi indo
evropski jeziki pa so jo v današnji obliki izgubili. Tako po samih
oblikah samostalnika in glagola lahko spoznamo, ali merimo na
eno, dve ali več stvari:
Stroj brni. Stroja brnita. Stroji brnijo.
—
Delavcem dajte kruh , narodom svobodo!
—
Pognali so stroje, da
je zagrmela delavnica.
Na podoben način si je jezik ustvaril tudi možnost, da v jeziku
loči s p o l . V naravi ga je ločil pri bitjih in ga hotel izraziti tudi
v jeziku. Za poimenovanje najbližjih vrst bitij si je naredil samo
stojno osnovo za moške in ženske: mož — žena,
oče
—
mati
, b rat
—
sestra, sin
—
hči; bik
—
krava, prašič
—
svinja, konj
—
kobila
itd. Toda še večkrat je razvil iz iste osnove ločitev s pripono:
sosed
—
sosed-a, km et
—
kmetica, župan
—
županja, pevec
—
pevka;
oven
—
ovca, kozel
—
koza, pes
—
psica, srnjak
—
srna, volk
—
volkulja
itd. Odtod je ločevanje stvari po spolu v jeziku prešlo
tudi v stavčno zvezo, tako da so sovisne oblike (pridevnikov in
deležnikov) dobile tudi različna obrazila, po spolu skladna z ustrez
nimi samostalniki. Tako se je razvil s l o v n i č n i s p o l in so
samostalniki oblikovno postali moškega, ženskega ali nobenega, t. j.
srednjega spola ali maskulinum, femininum in nevtrum . To prvotno
ločitev samostalnikov po spolu smo iz starih časov ohranili v slo
venščini do danes.
Pomni.
Na znatnem ozemlju se je v narečjih izgubil srednji spol pri
samostalnikih, kakor so ga izgubili npr. romanski in nekateri drugi
indoevropski jeziki. V slovenski knjižni rabi je sicer ločitev oblik za
srednji spol še splošna in trdna, vendar se narečni vplivi pogosto kažejo
zlasti pri oziralnih zvezah. Odkar je
ga
nadomestil staro obliko za
srednji spol
je,
se redno berejo zveze, kakor: Z
jadrom, ki ga ima obe
šenega na visokem jamboru
namesto doslednega . . . ki
ga ima obe
šeno
. . ,
kar bi se nam zdelo kar nenavadno. Odtod prodira v zveze,
kakor: . . .
je videl naslonjalo, na katerega se je naslanjal
ali
Orest je
storil hudodelstvo
,
za katerega mu bogovi morajo dati odvezo,
ki so še
zmerom napačne.
130
