Slovenska slovnica 1964 - page 133

Mož je nosil za dober
laket
dolgo brado. Odrežite mi za dve
lahti
platna! — Bil je na
lovu
; vrnil se je z obilno
lovjo.
Govedo -a
in
goved -i; obrt -a
in
obrt -i; brki -ov
in
brke b rk
.
Nekateri samostalniki menjavajo spol in obrazila.
Število. — 1. Dokler prosi, zlasta
usta
nosi. Ali so
duri res
zaprte? Da, tudi vežna
vrata
sem zaprl.
Drva so
pri peči na
tleh
.
Tu mojim se
goslim
vsi čudite vi.
Jasli
so polne. — Moral sem skozi
troje vrat,
da sem dobil pravo sobo.
Ležeče tiskanim samostalnikom ne moreš najti ustrezne ednin­
ske oblike. Rabijo se samo v množinski obliki, a pomenijo tudi en
sam predmet. Nič se ne loči ednina od množine, če rečem:
Na vsa
u s t a je zijal,
in:
Vsa u s t a v dvorani so zijala vame.
Tu razbi­
ramo število po pomenu, ne po obliki. Število izražamo pri takih
samostalnikih z ločilnim števnikom.
Take samostalnike rabimo le v množinski obliki; pravimo jim
množinski samostalniki — p luralia t antum.
2.
Roke
širi, pada. Nehaj že vendar, saj me že
ušesa
bole.
Oči
so
mu gorele,
nozdrvi so
plale,
ustnice
so bile trd o stisnjene,
lica
rahlo pobledela — ves obraz je razodeval razburjenost. Rahlo se
je pozibaval, kakor da se mu šibijo
kolena
in mu bodo zdaj zdaj
odpovedale
noge.
— Ti
čevlji so
mi premajhni.
Nogavice
so raz­
trgane. Ti
škornji so
še novi.
Rokavice
sem pozabil.
Copate
obuj!
Oslepel je na
obe očesi.
Res je siromak, izgubil je
obe roki
in
obe nogi
. Kaj si na
obe ušesi
gluh? — Ne bi rekel, ko bi bil izgubil
obe rokavici,
a kaj naj počnem z eno samo?
Kadar govorimo s p l o š n o o delih telesa ali o stvareh, ki
jih imamo po dvoje, jih rabimo v množini, le kadar hočemo po­
udariti obojnost, jih rabimo v dvojini. Če rečem: »Tu sta
dva
čevlja,
čigava sta?«, bo vsakdo mislil na dva izgubljena čevlja, ki
nista par. Kadar mislimo na
dva para čevljev,
pravimo:
dvoji čevlji.
Zato splošno rabimo v takih primerih ločilne števnike kakor pred
množinskimi samostalniki.
3. a)
Sol
je slana. Čisto
zlato.
Naš vsakdanji
kruh.
Na mizi je
bilo troje
vino. Žito
je drago, naj že bo
pšenica
ali
rž.
Kadar splošno govorimo o snoveh, jih rabimo le v ednini. Če
imamo v mislih določene dele kake snovi, moramo to posebej
izraziti, npr.:
pet hlebov kruha, današnje mleko, kos sira, tri koščke
sladkorja;
če hočemo označiti različne vrste iste snovi, rabimo
ločilne števnike, npr.:
dvoji kruh,
bel in črn;
troje vino;
pridelal
je
četvero žito: pšenico, rž, koruzo
in
oves.
133
I...,123,124,125,126,127,128,129,130,131,132 134,135,136,137,138,139,140,141,142,143,...352
Powered by FlippingBook