4. Dvozložni samostalniki, kakor so
reber, oblast, obrv, postrv,
nozdrv, žival, kakoš, pomoč,
imajo v posameznih sklonih še p re
mični akcent, vendar se čedalje bolj kaže nagnjenje k ustalitvi
poudarka.
5. Pojdi mi s
pot i !
Le brez
skrbi
bodi! Pogumno poglejmo ne
varnosti v oči!
Predlog vča sih potegne premični poudarek k sebi, vendar ne
obvezno.
III. s k l a n j a t e v : S a m o s t a l n i k i m. sp. b r e z o b r a z i l a
Poudarek na osnovi. — 1.
Brat
je
bratu
neznan, skoraj ne umeta
se. Vidim li dobro:
prepir
, divji med
brati
prepir? Ti si
zaklade
duha Krezove bil si nabral.
Pes in lovec za
jelenom, j elen
pa naprej drevi. Ne boj se
potokov
ti mojih šumenja! O mladost, grenka ko pelin; s
pelinom so
me
pojili. Živ
človek
si ali si duh?
Človek človeku
volk.
Če ležeče tiskane samostalnike sklanjamo, ne ostaja pri vseh
poudarek na istem zlogu, pač pa vedno na osnovi. Zgled za to
sklanjatev je
rak
.
Sklon Ednina
Dvojina
Množina
1.
r a k
r a k a
r a k i
2.
r a k a
r a kov
r a kov
3.
r a k u
r a kom a
r a kom
4.
r a k a
r a k a
r a k e
5.
p ri r a k u
r a k ih
r a k ih
6.
z r a kom
r a kom a
r a k i
P ri večzložnicah se je v im. ed. včasih prvotni k ratk i poudarek
na zadnjem zlogu (
potok , jelen, človek)
potegnil za zlog nazaj in
se podaljšal:
p otok, j elen, čl
o
vek;
v drugih sklonih je ostal na prvot
nem zlogu:
potoka, jelena, človeka.
2. Samostalniki s k ratkim poudarkom na zadnjem zlogu dalj
šajo v nezadnjem zlogu vokal:
brat, brata; km et, km eta; ž ep, žepa;
k rop, k ropa; nož, noža
.
3.
Groba
temne globočine. Moja mati v
grobu
spe. — Brž
k onje
v hlev pa po vina v klet! Čez prag na
k onju
prirohni, gorje, sam
turški paša. —
Otroci,
pridno ubogajte! »Križ je z
otroki!«
je vzdih
141
