poslej do današnjega dne. Nekateri ga zaničljivo imenujejo pu ri
zem, pa je le naraven odpor prehudim ranam, zadanim od nem
škega vdora. Morda res ta ali oni purist predaleč zaide, prizadevanje
na sebi pa je vendarle zdravo.
Slovanske izposojenke. — Brž ko je narečje postalo knjižni
jezik, je moralo ustrezati vse višjim zahtevam kakor vsakdanja
govorica, postati je moralo zmožno izraziti tudi najglobljo misel
in najtanjše čustvo. Besedni zaklad narečja je zadostoval samo do
tlej, dokler je bil narod na nizki stopnji omike. Ker so pisatelji
poleg tega še jeli odklanjati nemške izposojenke, se je postavilo
vprašanje, od kod jemati nove izraze. Že od prvega začetka so radi
poudarjali slovansko jezikovno skupnost in jim je bila slovenščina
oblika tega jezika, kakor se govori po Kranjskem, Koroškem, Š ta
jerskem in Primorskem. V 19. stoletju je ta zavest slovanske skup
nosti pognala mnogo določnejše želje v ilirskem gibanju. Kaj čuda,
da so pisci posegli po besedišču drugih slovanskih jezikov in ga
presajali v slovenski knjižni jezik. Sprva so to delali previdno in
po potrebi, v drugi polovici 19. stoletja pa se je po naših časnikih
razlila cela povodenj nepotrebnih slovanskih izposojenk, nekaj iz
političnih nagibov, nekaj iz hlastanja po imenitnosti. Tako se je naš
knjižni jezik usmeril proti nekemu meglenemu slovanstvu in se
brez potrebe oddaljil od slovenske ljudske govorice.
Kakor so romanski jeziki jemali knjižne besede iz latinščine,
svojega bukovskega jezika, tako smo Slovenci jemali iz stare cer
kvene slovanščine:
mitnica, prestol, prosveta, stolp, vestnik, zavesa,
žezlo, žrtev, žrtvovati
itd.
Mnogo številnejše so srbske in hrvatske izposojenke, ki so jih
naplavili ponovno nastopajoči valovi ilirizma:
bolest, čar, član,
diven, javen, krasen, krut, oporoka, razkošen, sidro, smatrati, usoda,
vešč, značaj
itd.
Že od Vodnikovih časov smo prevzemali tudi ruske besede:
čin,
iskren, izreden, nagrada, nadzornik, napev, narečje, odobriti, pre
mirje, proizvod, skromen, slog, sposoben, strast, udoben, uspeh
itd.
S Čehi smo imeli v 19. st. dobre
zveze
, od tod izposojenke
geslo, važen, uradnik, vojak, milo, pivo, zvok, bajka, godba, kolek,
lepenka, naslov, občinstvo
,
pojem, pozor, stroj, tovarna, vloga
itd.
Najmanj smo vzeli iz poljščine:
strog, ustava, vpliv.
Zlo ni bilo v tem, da smo si izposojali izraze, ki jih sami nismo
imeli, huje je bilo, da smo z nepotrebnimi izposojenkami izrivali
domače besede. Zatorej bomo m irne duše rabili tiste, ki zanje ni
mamo slovenskega izraza, nadalje takšne, ki so prevzele že kakšno
127
