pomensko tančino, pa tudi vse tiste, ki so se v dolgi knjižni rabi
uveljavile. P ri uvajanju novih pa je treba k ar najstrožjega merila.
Tujke.
— Mlade besede, sprejete zlasti iz klasičnih in romanskih
jezikov te r iz angleščine, imenujemo tujke. Vstopajo s Itiskano
besedo, niso ljudske in se ne ravnajo po slovenskih glasovnih za
konih. Zanje je značilno, da so mednarodne kultu rne besede, prinaša
jih nagli razvoj znanosti in tehnike. Najbolj rabljene prehajajo iz
časnikov tudi v ljudski jezik.
Današnja poplava tu jk dela preglavice vsem knjižnim jezikom.
Razume se, da se v znanstvenem jeziku obilneje uporabljajo kakor
v leposlovju, kjer bi kazalo njih rabo omejiti na neogibno potrebo.
Za vse primere velja pravilo: kadar imamo popolnoma ustrezno
domačo besedo, ne bomo rabili tujke; če pa je domača beseda samo
za silo skovana, če nima istega pomenskega obsega kakor tu jka ali
če zveni prisiljeno, je raba tu jke dovoljena.
Kratice.
— SFRJ, SRS, ZK, MLO, SNOS. Podobne kratice se
zlasti v najnovejšem času množijo, so pa znamenje naglega, razgi
banega toka javnega življenja. Kakor da nočemo izgubljati časa
z govorjenjem, ker nas tako nujno kliče delo. Nekatere izmed teh
kratic so postale že pravi samostalniki, posebno, kadar so lahko
izgovorljive in se dajo pregibati (npr. Nama). Da so samo kratice,
spoznamo le še po veliki začetnici. Če bi se kratice preveč razpasle,
bi mogle spačiti jeziku domačo podobo.
128
