moči. Radovednost, kdo je v hiši, jo je prignala na obisk
.
Strah,
ali se m i stvar posreči, m i je jemal spanec
.
b) z vejico ločimo odvisnike različnih stopenj med seboj:
Ne
vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta
.
Cesarična je bila žalostna, ko ji nihče ni mogel razložiti, kdo je
vitez, ki je zbil jabolko
.
Praviš, da ti je pismo o smrti mojega ujca
zbudilo željo, da bi kaj več zvedel o strahotah in nezgodah, ki sem
jih prebil, ko sem bil ostal v M izenu
.
A li sedaj razumete, kateri
je tisti »svet«, ki se je Prešernu tako tožilo po njem, da si je v dnu
srca zmeraj želel nazaj?
c) Med odvisniki iste stopnje pišemo vejico kakor v priredju:
In vedela sva, kje kosi mladijo, kje drozdi, kod divji mož hodi, kje
vile se skrivajo v gozdi. Milo se m u je storilo, ko je premišljeval,
kako ga ima rada, kako skrbi zanj, kako m u streže, kadar je doma.
Pomni. Zato ne stavimo vejice, kadar take stavke vežejo vezalni
in,
pa, ter: To priča, da im ate tenak sluh in da čutite, kaj pomeni igralcu
jezik. Samo to vem , da pred obličje n je ne sm em in da ni m esta vrh
zem lje, kjer bi pozabil to gorje
.
č) Kadar v podredju zadeneta skupaj veznik nadrednega in
podrednega stavka, postavljamo vejico med oba:
Z ive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat
’
dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo
pregnan. Le piši materi, da, če ne bo denarja do sobote, ne boš več
stanoval pri nas. Skusili ste, da, kdor se iz prvega prenagli, se kmalu
upeha.
3. Z vejico ločimo tud i v r i n j e n e i n o k r a j š a n e s t a v
k e od stavčne celote; zato jo pišemo:
a) pred vrinjenim i stavki in za njimi:
Daleč, ne vem kje, se
je oglasil žvižg ptička. »Poglejte,« m i pravi Tevža, »tistole skalo
tam spredaj!« Č
’
mu bo nam, prašam, prazno pogorišče? Jurko, ne
bodi ga len, je pobral kost in jim namlatil rebra. Regionalizem, to
je čut za krajevne posebnosti, je v literaturi spet oživel. Prešeren
je bil, kakor je splošno znano, po poklicu odvetn ik
.
b) pred okrajšanimi stavki ali za njimi; tak i prim eri so zlasti:
α)
deležniške
zveze,
kadar ima deležnik poleg sebe daljše do
polnilo:
Prijazno m eketaje vrh skale, sta kozi vabili k sebi ovce.
Želeč jim lahko noč, so se poslovili. Slednjič ga je zavrnil, rekoč:
»Kaj pa to tebi mar!« Hodil je po sobi, pogledujoč na vse strani.
Pomni. Ne ločimo pa deležnikov z vejico, če so prilastki ali prosti
prislovi:
Preteči prej oblak na polja u lije dež krotak. Opotekaje se je
hodil po izbi
.
103
