9
e.
§ 10. Pisava izraža s črko e sledeče glasove: 1. pravi e, ki
more biti
a)
ozki e,
b)
ozki e in
c)
široki e; 2. polglasnik, ki je
po izvora in izreki docela različen od e.
1. Glas e je po izreki t r o j e n :
a)
Ozki e, ki se ozko (po
nekod skoraj s slabim i začenja: vežem, med, led, resa, red, pet,
sreča, leča, zebsti, deset, jetra, začeti, napeti, kleti, vzeti, meti —
manem; žeti — žanjem, (o)žeti — žmem.
V olikanem govoru se ta e izreka navadno ozko, brez i v
začetku.
Ozki e je nasta l: 1. iz starega prvotnega e, n. pr. šest, prim. nem. sechs,
lat. sex, gršk. ; sedem, lat. septem, gr.
ema
2. iz starejšega nosnega e, staro-
slov. e (A), n. pr. pet, prim. gr.
nevte;
jetra, grš.
ivtega.
Ostanke starejšega e
(nastal iz prvotn. en, em; n, m pred soglasn.) imamo v besedah: brencelj poleg
brecelj, brenčati, zabrenkniti poleg zabrekniti, zvenčati poleg zvečati, žvenk,
toda zvok, žvenketati; na Koroškem in Štajerskem se govori še mesene, me-
senca, na Goriškem in v Zilji: venči (= večji). V Z ilji: srenča (sreča), lenča
(leča), senči (seči): dosenči, prisenči itd. Pri končnicah - e ti se da prvotni n
(ali m) spoznati iz sedanjiške oblike: zapeti (iz zapenti!); zapn-em; začeti:
začn-em; žeti: žan-jem, ženjica, žnjica; meti: man-em; ožeti: ožm-em.
V junski dolini na Koroškem se govori ta e še dandanes nosniški: e,
a
.
V Pleteršnikovem slovensko-nemškem s lov
arj
u se piše ta
ozki e s ključico spodaj (e), n. pr. šest, sedem, jetra itd.
§ 11.
b)
Ozki e, ki se ozko (ponekod skoraj s slabim i)
zvršuje: del, delo, ded, deda, hlebec, jed, j esti, les, mesto, leto,
lep, lepa, lepo, stena, treba itd.
V olikanem govoru se e izreka ozko , brez i za e, tako da
se od ozkega e navadno ne loči.
Do Kopitarjevih časov (njegova slovnica, ki je to pisavo
odpravila, je izšla 1808.) se je pisal ta e navadno z ej (svejt,
lejtu, snejg itd.), kakor so pisali po svoji govorici stari dolenjski
in notranjski pisatelji.
V Pleteršnikovem slovarju se piše ta e s piko od spodaj (e),
n. pr. del, delo itd.
Kratki in nepoudarjeni e se v nekaterih narečjih že od
16
. stoletja govori
ali kot čisti
i
ali pa zamolklo kakor kratki in nepoudarjeni i in n, mnogokrat
je celo onemel. Taka izreka je vplivala tudi na pisavo. Nam. prvotnega e (e)
pišemo n. pr. pomniti, zapomniti, pomnil, ila, ilo (iz pomniti, pomnil itd.);
na koncu besed : davi, jutri, doli, gori itd. v mnogih narečjih je tu e še ohranjen.
Dalje se nahaja: zlodi (Prešeren v Gazelah : zlodi); prim. še zaljši in zalejši itd.
V olikanem govoru se izreka ta e čisto!
Posebej pomni, da se piše e: nadejati se (ne: nadjati se!)
nadejem se in nadejam se; zlodej, zlodeja; treska; dreviti (se) itd.
