G l a s o s lovje.
§ 1. s lovnica deli č l o v e š k i g o v o r v posamezne enote: v
stavke, besede, zloge in glasove. V živem govoru ti deli niso
samostojni, temveč so med seboj združeni v o r g a n s ko ce l o to .
1. Glasovi in črkopis.
§ 2. Najmanjši deli našega govora so g l a s ovi. Glasove
delimo
a)
v s am o g l a sn ike in
b)
v s o g l a s nike.
s amoglasniki so d o l g i ali k r a t k i , p o u d a r j e n i (nagla-
šeni) ali n e p o u d a r j e n i (nenaglašeni).
Dolgi so samoglasniki navadno le v poudarjenih zlogih.
Poudarek (naglas) pa more biti ali na prvi ali na drugi polovici
dolžine. Ako poudarimo p r v o polovico, se poudarek imenuje p o
t i s n j en (fallend), n. pr.: g r a d, p r ah, d e l am, mi s lim. Ako
poudarimo d rug o polovico, se poudarek imenuje p o t e g n j e n
(steigend), n. pr.: k r a l j , de l o , mi s l iti .
Izreka književne slovenščine obsega sledeče samoglasnike:
i, dva ozka
e
(e, e), široki
e,
polglasnik (ъ), a, široki o, dva ozka
o (o, o) in
n.
Poleg teh nam rabijo kot samoglasniki tudi l, lj,
m, n, nj, r.
V navadni pisavi se rabijo posebne črke le za a,
i,
u. Raz
lični
e
in
o
se izražajo s črkama e in
o,
včasih rabijo v to po
sebna naglasna znamenja ( ´,
ˆ
). Polglasnik se piše navadno z
e ali a.
a)
s amoglasniki.
§ 3. G l a s ove proizvajajo naši govorilni organi: grlo ali
grgavec (Kehlkopf) ter ustna in nosna votlina. Glas nastane,
ako potrese zračni tok, ki ga dahnemo iz pljuč, g l a sotvornice
(s timmbander).
Če s e g l a s o t v o r n i c e n a p n o in s e r az a g l a s i l k a
(s timmritze) z o ži te r gre z r a č n i tok br ez o v i r e s koz i
us tno v o t l i n o , n a s t a j a j o
samoglasniki.
Breznik: s lovenska slovnica.
1
I.
