2
Različni samoglasniki so odvisni od raznih oblik, ki jih
imajo pri izrekovanju predvsem jezik, ustnice in spodnja čeljust.
Je z ik s e more pri i z r ek o v an j u na več mes tih
p r i b l i ž e v a t i nebu; mesto, pri katerem se jezik k nebu pri
bliža, se imenuje i z r e k o v a l n o me s to (Artikulationsstelle).
Bliža pa se jezik ali
z odsprednjim delom
k t r d em u n e bu
(palatum durum), ali
z odzadnjim delom k
m e h k em u n e b u
(velum, palatummolle).
Pri tem pa more imeti
dotični del jezika raz
lično lego: ako jezik
zelo visoko dvignemo
proti nebu, ima v i
s oko lego; ako ga
nekoliko manj pribli
žamo k nebu, ima
sr edn j o lego; če ga
približamo k nebu še
manj, tako da se jezik
skoro nič ne dvigne,
ima n i zk o lego.
Poleg jezika nam
rabijo us tn i c e , ki
jih pri izrekovanju ne
katerih samoglasnikov
raztegnemo, pri izre
kovanju drugih pa za
okrožimo. Če se jezik
više dvigne (manjša
ustna odprtina!), se
ustnice bolj zaokrožijo; če pa se jezik niže dvigne (večja ustna
odprtina!), se ustnice manj zaokrožijo. V zvezi z dviganjem jezika
je tudi dviganje in povešanje spodnj e č e l j u s ti.
Če se dvigne spr edn j i del jezika zelo visoko proti sredi
t r de ga neba (visoka lega), nastane samoglasnik i (t. j.
ozki ali
či sti
i ) ; če se sprednji del jezika nekoliko manj dvigne proti
sl. 1. Govorilni organi v prerezu.
a
raza glasilka (s timmritze);
b, b’
glasotvornice (s timm-
bander); c golt;
e
nosna votlina;
f
trdo nebo;
g
mehko nebo
(velum) z jezičkom (pri
d
zapira velum zračnemu toku vhod
v nosno votlino);
h
ustna votlina;
i
jezik.
