3
trdemu nebu (srednja lega), dobimo
ozki
e ; kadar se sprednji del
jezika še manj približa k trdemu nebu (nizka lega), nastane
široki
e.
Med i in raznimi e so še vmesni glasovi, ki so odvisni od
tega, ali se sprednji del jezika bolj ali manj približa trdemu nebu.
Čim bolj se pri izrekovanju samoglasnika i jezik v sprednjem
delu oddaljuje od trdega neba, tem bolj je i zamolkel (= ši
roki
i)
in prehaja v ozki e. Dalje prehaja ozki e v
kratki
široki e (e)
in ta v
dolgi
široki e in ta naposled v a, če se jezik še bolj pri
bližuje nizki legi.
I in razni e se imenujejo navadno ne bn i ali p a l a t a l n i
(palātum!) samoglasniki.
Ako se sr e dn j i del jezika le malo dvigne proti nebu
(nizka lega) in so usta široko odprta, nastane a. Jezik je tedaj
bliže mehkemu kakor trdemu nebu.
Dvigneš li nekoliko z a dn j i del jezika (nizka lega) proti
mehkemu nebu in hkrati zaokrožiš ustnice, nastane
široki
o ;
če se odzadnji del jezika še nekoliko bolj približa mehkemu nebu
(srednja lega) in zaokrožiš ustnice, slišimo
ozki
o ; kadar pa se
zadnji del jezika zelo visoko dvigne, tako da je bližu mehkega
neba (visoka lega) in zaokrožiš ustnice, govorimo u (=
ozki ali čisti
u).
Pri izrekovanju samoglasnika a je jezik najbolj oddaljen od
neba. Čim bolj se bliža (z odzadnjim delom) mehkemu nebu, tem
bolj prehaja a v
dolgi
široki o in ta v
kratki
široki o (o); le-ta
1*
sl. 2. Izrekovalna mesta samoglasnikov (po legi jezika).
