19
ga pesniki semtertja ne rabijo kot zlog: Kaj prida sliš’jo všesa naše rade;
Pogovor, ko na všesa več ne bije (Nova pisarija, Prešeren). Kdo zna — kdo ve
— kdo uči (Prešeren).
3. Dvoglasniki.
§ 24. Kadar se izgovorita dva samoglasnika v enem zlogu,
nastane dvog lasnik (diftong). Dvoglasniki so na koncu zlogov
in pr ed s o g l a s n i k i in nastanejo, ako sta oba s am o g l a s
n i ka ali vsaj p r v i nepouda r j en .
1. Navadni dvoglasniki so zveze o s r e dn j i h samoglasnikov
(e,ъ, a, o) s sk r a j n ima samoglasnikoma (i, u). K er s ta naša
j in v na k on cu z l o g o v in pred s o g l a s n i k i po k a k o
v o s t i p r a v a s am o g l a s n i ka (i, u), t v o r i t a s spr ed s t o
j e č im i s am o g l a s n i k i d v o g l a s n i ke , t. j. s spred stoječim
samoglasnikom se sprijemljeta v e n zlog.
Pisava dvoglasnikov ne izraža posebej.
s lovenščina ima k r a t k e in d o l g e dvoglasnike. K r a t k i
so zveze k r a t k i h samoglasnikov z i (j) in u (v); d o l g i so
zveze d o l g i h samoglasnikov z i (j) in u (v):
K r a t k i d v o g l a s n i ki : zdaj: zdaj, prav: praw ali prau,
precej, pokoj, pokrov, molitev: molitъw (-ъ u ) , mrtev, delavca:
delawca (-au), ravnina, siv, raj, tukaj, varuj, naj itd.
D o l g i d v o g l a s n i k i : krajnik: krainik, pokojnik, maj, moj,
kuj, now, sirow, zglawje (-au), ovca, pevcev, lažnivca, grmovje,
glav (gen. pl.) itd.
Le korenski
v
pred
r-om
in v
pred končnicama -je v imen. množ. mošk.
sp. in -jo v orodn. edn. ni dvoustnični v (w), temveč pravi ustnično-zobni v,
ki ne tvori dvoglasnika s spred stoječim samoglasnikom, torej: vrag, vredno,
vreme itd.; črvje, sinovje, grmovje (die Busche), toda: grmowje (-ou), das
Gebusch, s krvjo, vrvjo, brvjo itd.
Opomnj a . Beli Kranjci in vzhodni Štajerci nimajo dvo
glasnikov pri v, ker nimajo dvoustničnega w, temveč govore pred
nemimi soglasnik f, pred zvenečimi ustnično-zobni v, n. pr.: praf,
pokrof, glaf; of-ca, of-sa, delaf-ca, dobraf-ca (rod. od dobravec),
pef-cef, lažnif-ca, mrtef, molitef; pozdra-vlja, popra-vlja, sla-vnost,
zdra-vnik itd.
§ 25. 2. V slovenščini se morejo (a ne: morajo!) vezati
med seboj v dvoglasnike lahko tudi drugi samoglasniki, ki se
zlivajo v en zlog.
2
*
