237
v svojo oblast dobiš (ne: jezik . . . dobiti), ti je treba marljivega uka
in skrbne vaje.
2. Namenilnik.
§ 337. Nameni l ni k nam služi:
a) za glagoli, ki pomenjajo p r em i k a n j e z mesta na
mesto (lat. supinum na -um); na pr. Vse žive stvari hite uživat
novo življenje in veselje. (Cegn.) — Ide si odpirat gornje line, ide
gledat doli na ravnine. (N. ps.) — V coklah ne hodi zajcev lovit.
(N. pr.)
b) pri glagolu dati, kadar pomenja toliko, kakor poslati; na
pr. Sina je dal učit. — Predivo smo dali prest. (Levst.) — Raz
lično od tega je: Dajte mi presti (gl. § 335.,
2
. a).
§ 338. V namenilniku nam rabijo sploh nedovr šni , red
koma dovr šni glagoli. Ognemo pa se radi dovršnikom s tem:
a) da si vzamemo namesto dovršnika n j e g o v n e dov r š -
ni k tudi tedaj, kadar le e n k r a t n o d e j a n j e v mislih imamo;
na pr. Prišel sem te izpovedavat, na smrtni poti ti oznanjat mir.
(Cegn.)
b) da vzamemo dovršni glagol v v e l e l n i k u ali v kakem
drugem naklonu v rabo, kakor je to misli po godu; na pr. Poj
dite, povejte mojim bratom (namesto: Pojdite povedat mojim bratom).
(Met.) — Pojmo, poglejmo, kaj se v hlevu godi. (N. ps.) — Idi,
okno odpri; idi, duri zapri; pojdi, k jedi pokliči. (N. r.) — In gre,
očeta zatoži. (Ravn.)
c) da napravimo namesto namenilnika poseben odvisnik; na
pr. Greva, da konja izbereva. (Levst.)
3. Deležniki.
§ 339. De l ežn i k ne kaže samo časa, kdaj, ampak tudi
način, kako se dejanje vrši. Po obliki so nekateri deležniki p r i
devni ki , drugi pa pr i s l ovi .
Glede rabe dovršnih in nedovršnih glagolov je pomniti:
1. v sedanjih deležnikih nam rabijo le nedovršniki (iz-
vzemši peščico dovršnikov, kakor
umrjoč, rekoč, preleteč, obstoječ);
2.
v
I.
preteklem deležniku na
-si
ali
-vsi
služijo le do
v r š n i k i ;
3. v II. preteklem (opisovalnem) in v trpno-preteklem delež
niku pa nam rabijo n e d o v r š n i k i in dov r š n i k i .
